četrtek, 03. avgust 2017

Čez hribovje, od odcepa za Dom na Govejku in do...Po oznakah rumenih školjk


Spet me vleče  Jakobova pot - Višarska smer...
 

  Komaj čakam, da začnem ubirati korake po samotnih potkah, meni neznanih  krajih. Rumene školjke in puščice bodo moj spremljevalec čez hribovje in skozi mesto Škofja Loka.
Zaplete se malo na začetku, ko falim dogovorjeno mesto. Pozorno gledam oznake v smeri vožnje, iščem tablo Hiša kruha. Pa mi  na drugi strani ceste ne pade v oči.  Peljem se naprej in štrikam okoli enega krožnega prometa. Še dobro, da sem vedno malo prej, če kje zgrešim.  Potem me prijazen domačin  usmeri čisto drugam. Ljudje radi pomagajo, samo redko kdaj  v pravo smer. Tudi to se  uredi. Za vsak primer me čaka Emil ob cesti, da ga slučajno ne zgrešim. Tam pri tisti  tabli z napisom spodaj - Hiša kruha,  pustim avto.
 

 Sonce vzhaja izza hribov, veliko žarečo kroglo skušam ujeti v objektiv med vožnjo.
 

Peljeva se po cesti za Tehovec do tam, kjer sem zadnjič nehala. Pri odcepu  za Dom na Govejku, Osolnik  in še kam.
 

 Spustim se malo po cesti, levo  so oznake za nadaljevanje poti.
 

 Rumene puščice so kar pogoste, školjk in tablic je bolj malo. Pot je  strma in poleg 
žubori potoček.
 

Teren se malo izravna, gledam oznake pred skladovnico drv.
 

 Navzdol usmerjajo, na hribčku pa vidim majhno cerkvico.
 

 Čudno se mi zdi in  grem  do domačije.
 

  Izvem, da  jih večkrat zbega ta pot. Nekateri se potem povzpnejo kar mimo hiše do cerkvice na "Osovnk." Če je cerkvica v  Jakobovi poti,  pa gospa ne ve.
 

 Vrnem se nazaj do oznak  in res se pot kmalu usmeri navzgor.
 


Ptičjega žvrgolenja ni slišati,  prevroče je,  z mene kar lije.
 
 
Na levo je oznaka za brunarico, moja smer se rahlo spušča.




  Nekaj časa že hodim ko zagledam  kmetijo in veliko puščico, ki usmerja tam mimo. Tudi dve domačinki malo pokramljata z mano.
 



 Kuža Roni se hitro umiri, ko se malo pogovoriva
 



 Pri oznakah za Škofjo Loko zavijem levo, tja dol gre moja pot.
 


 Gozd se čez nekaj časa razmakne, vidim planino in kočo spodaj.
 



 Krave se pasejo in me začudeno gledajo.  " Le kaj pa ti tu delaš," si verjetno  mislijo.
 

V dolini je vse megleno. Visoko na hribu vidim majhno pikico, kočo na Lubniku.
 




 Grem mimo spomenika NOB in znamenja, ki ima oblačilo rumene puščice.
 


  Dolga pot je skozi gozd in  oznake so manj pogoste. Včasih se vrnem nazaj do zadnje oznake, raziščem teren in nadaljujem pot.
 

 Skoraj na koncu gozdne poti srečam dva mladca, ki  se hitrih nog vzpenjata.
 

 Še malo pa bom v Loki, me razveselita.
 



 
 Pred menoj se dviga cerkev  in spodaj so postaje Križevega pota.


Lepo je za pogledat. Le malo stran  trop ovčic  išče senco.
 

Školjke, po dolgem času in tablica, ki usmerja proti cerkvi.
 


 Ogledam si cerkev, nobenega imena ne opazim.
 

Gledam zemljevid, na tabli piše Hribec.
 

Iščem označene hiše spodaj, lep je razgled: Puštalski grad, Loški grad, koča na Lubniku, 
cerkvice sv. Jurija in sv. Jakoba, zadaj na Križni gori cerkev Sv. Križa  in še marsikaj...
 





Pri sosednji hiši me glasno pozdravlja kosmata bučka. Ni treba dosti in že je pri meni.
 


 Piki je hitro pripravljena za čohanje.
 

 Ko neham se zopet vleže in po strani drži bučko ter proseče gleda " daj še, še malo." Ko se načohava, malo poklepetam z gospodarjem. Ponudi mi pijačo,  pa imam še svoje dovolj.  "Križov pot" pravijo domačini tej cerkvi. Pa imajo cerkve v Loki tudi imena, Sveti križ je ta,  pogledam doma. Ko ga vprašam za Kapucinski most,  me začudeno gleda, saj se po bližnjicah  hitreje pride do avta.   Pokaže mi kje naj grem.  Poslovim se od Pikice in gospodarja, zaželi mi srečo in že ubiram korake po poti navzdol.


 
Postaje Križevega pota so lepo urejene. Na cesti sem, ko ne vidim oznak zopet vprašam.






 Stari del mesta, tržnica. Nekaj  delajo pod Loškim gradom.
 


  Hodim skozi ulice, mimo trgovinic, gostilnic,
 




cerkvice sv. Jakoba  na desni
 

 in kmalu sem pri mostu. Vem, da sta dva in široki ni pravi.
 
 

 Spustim se med hišami mimo lunce in ga zagledam.
 

  Kapucinski most z kipom na sredini in železno ograjo.
 
 
Le malo naprej je na levi Kapucinska cerkev sv. Ane.  Ima napis dobrodošlice novomašniku.


Obiram korake naprej, iščem Partizansko cesto.
 

 Naletim na gospo, ki ji kraj dobro poznan in dobim napotke še za naprej pri iskanju
 Potočnikove ulice.
 



 Tudi ta je za menoj.  Do Lidla in Merkurja moram priti. Pot je nekaj časa makedamska, pa spet asfalt in ko je v senčici klopca kar padem nanjo. Paše, malo pomalicam in ko pride mimo  mlada mamica in četica otrok, me  povabijo  zraven.Tudi oni gredo v Lidl. Do avta imam še kar nekaj poti, izvem.  Njihovi koraki  so bolj majhni in jih kmalu zapustim.
 Še pomahamo si v slovo in že sem na cesti pri Lidlu.
 

Nadaljujem po pločniku. Tu sem  zjutraj že peljala mimo, res je še daleč moj rdečko.
 Skozi Virmaše, pa Sveti Duh
 

 in ko zagledam cerkev sv. Duha ob cesti, vem da sem že blizu.
 

 Rdečko me ves osamljen čaka.
 

Le nekaj hiš naprej od parkirnega prostora je Uršulinski samostan, kjer lahko prenočite,
če delate celotno pot. Čez cesto, nekje tu blizu je nadaljevanje Jakobove poti.
 

 Zanimivo potepanje, toda zelo vroče. Večji del  sem hodila po gmajni in tudi pot skozi mesto do avta  je kar dolga. Po GPS sem prehodila 14 km, hodila 4,45 ure 
in naredila okoli 650 višincev.
 

 Del Jakobove poti- Višarska smer  je zopet za menoj, vesela sem.
 
Želje so kot iskre pod pepelom, tlijo
a ko pepel odgrneš, znova zagorijo..
/ Avtor neznan/

2 komentarja:

  1. Kako si pridna, da hodiš kljub vročini. Pa vztrajna tudi. Čestitam in lep pozdrav. Heda

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Me kar zagrabi tako potepanje in grem.

      Izbriši