ponedeljek, 5. junij 2017

Trupejevo poldne in malo po svoje....

Sončni žarki že objemajo Srednji vrh ko parkiram...
 

 Na Trupeja grem, po glavi pa se podijo vse mogoče smeri.
 

  Ne vleče me tako kot na Sleme prejšnji teden.
 

Pri Hlebanju še ni smerokaza za Trupeja,  zavijem po kolovozu in se ustavim na vrhu pri zajetju. Martuljške gore se rahlo skrivajo za belimi meglicami.  Meni so lepe  tudi malo zakrite.
 



 


  Čutim, da baterije še niso povsem nafilane od prejšnjega potepanja. Zmerna hoja mi najbolj ustreza, korak počasi  dobiva nazaj svoj ritem. Poslušam potok Jerman, ki se v spodnjem delu nekam glasno pritožuje, ko brzi čez kamenje.
 

 Višje sem manj se sliši, tudi vode ni veliko in jarki ob poti so suhi. Hudi hlevi, stanovi so bili včasih,  eden je obnovljen. Tam nekje je bližnjica do  Blekove planine.
 


Ptički vso pot čebljajo, izmenjujejo novice ali pa vabijo na jutranji klepet in kopanje. Uživajo v kapljicah na mokri travi in preletavajo iz veje na vejo.  Na Železnici se pot odcepi proti Blekovi, jaz pa nadaljujem proti Trupeju.
 

Trava in drevesa vse je zeleno, pomirjajoče.  Po kolovozni poti se usmerim  proti sedlu med Lepim vrhom in Trupejevim poldnem.
 

Trave so posute z drobnim rumenim cvetjem.  Na zeleni livadi  se oziram naokoli za lepimi motivi pa jo zagledam, stezica.
 

 
 Kar odnese me na desno v gmajno, mogoče je pa  za Srednji vrh...?


 Sem  že slišala, da sta v grebenu od Lepega vrha do konca le dva vrhova z imeni in višino. In da ni prav lahko prehoden ta greben.  Kar bo pa bo,  stezica je luštna ozka toda  dobro uhojena.
 


Nekam se že pride,  se veselim in korak je takoj bolj živahen.  Hodim čez pobočje, mimo nekakšnih drč ali peščenih poti, vodijo nekam navzgor. Smrdi, drek voham, pa ne jarčji. Previdno se oziram naokoli, če je kje kaj kosmatega, nič ne vidim in nič ne slišim. Tiho nadaljujem po stezici, zanima me kam vodi.
 

Še kratek odcep čez melišče in sem na sedlu.
 
 
 Lepo se vidi Trupejevo poldne in lovska koča spodaj, vse  je zeleno.




  Sedlo, levo ali desno, v obe smeri sta slabo vidni stezici.
 

 Grem najprej na desno.
 


Se razgledujem naokoli, čisto drugačni pogledi, po tej strani še nisem šla.
 


Nekam sumljivo se  spušča, pa zopet malo vzpona in ko vidim štape proti grebenu, jim sledim.
 


  Zopet stezica, razgledi na zelene vrhove  in pred mano  je majhen kucelj.
 
 


Nobenega možica, le viharniki stražijo kopico nad skalami. Gledam naokoli, ravno nasproti jase na  Blekovi sem.   Gore se vidijo  skozi drevje.... Ne vem, je vrh ali ni,  bom videla doma na računalniku. Spustim se nazaj na  stezico, še gre naprej. Vrnem se do sedla in pogledam še malo na levo stran.
 


Stezica se bolj slabo vidi, se izgubi pa zopet pokaže. Ko se vzpenjam  naletim na dobro uhojeno stezo, ki vodi skozi ruševje.
 

Mogoče gre pa na Srednji vrh? Nak, se zelo strmo spušča nekam v globino,  kam ne vem. Ne sledim ji, boh si ga vedi kje bi prišla ven, avto pa v Srednjem vrhu. Vrnem se zopet na  stezico, ki se pomika proti nekakšnemu grebenu. Gledam uro, gledam stezico in se vrnem nazaj do sedla. "Še kakšen konkreten vrh Majda," si rečem. Vrnem se čez melišče in po stezici nazaj do livade.
 

  Gledam proti grebenu, na Srednjem vrhu nisem bila, to vem.
 

 Kmalu sem na sedlu med Trupejem in Lepim vrhom.
 


 Pogledujem proti Kresišču, Kepi in se med ruševjem vzpenjam proti Trupeju.
 







 Gledam stezico za nasprotni Lepi vrh - Belo peč. Lepo se vidi, ko se vzpenjaš  pa rineš skozi ruševje. Le vztrajni se povzpnejo gor, zato pa je ves zaraščen. So pa najlepši  razgledi prav na tem vrhu, otočku sredi raja.
 

 Spodaj slišim  govorjenje, skupina  počiva na sedlu. Križ na Trupejevem poldnevu pa sameva.
 



 






  Ne dolgo, kmalu sta za menoj dva iz skupine. Iz Ilirske Bistrice so, že prejšnji vikend so bili v tem koncu. Sestopam  proti Blekovi planini. Opazujem gore in doline, tudi po sosednji Avstriji so razgledi čudoviti.
 




  Hodim in vidim  tablico na drevesu- Železnica,  ups sem že tam.
 

 Lepa stezica, večinoma gre navzdol in se pri lovski koči zaključi.
 



 Pa spet ubiram korake proti Srednjemu vrhu.
 

Družbo mi delajo metuljčki..





 Martuljške gore so pred menoj, tudi Mojstrovka, Jalovec in greben Ponc so na ogled.
 

 
Še krave imajo svoj kucelj.
 



  Doma  ugotovim, da sem bila le malo stran od Kopišča 1779 m in Srednjega vrha 1836 m.  Iščem opis poti, ne najdem ga. Po GPS sem prehodila 15.5 km, rabila 6 ur in naredila 1150 višincev.
 
 
Zanimivo potepanje!
 
 Od usode ne moreš zbežati,
ona te ne bo lovila,
ampak te bo pričakala..
/ Avtor neznan/
Opis poti

Ni komentarjev:

Objavite komentar