Skozi Žrelo na Storžič...

Storžič, ponosen stožec nad gorenjskimi polji,

je zapisal Andrej Stritar.

 

Zaradi zanimive oblike in številnih  poti je dobro obiskan. 

 

  Kadar se odpravimo proti tej gori,  nas imajo zelo rade  megle in še kakšno rosenje. Pa  me vedno znova privlači in zvabi v svoja nedrja.  Od pristopa skozi Žrelo, veliko grapo med Storžičem in  sosedo Psico je minilo že kar nekaj let. Pot kar malo uide iz spomina in se  grebena proti vrhu bolj malo spomnim.  Začnemo pri Domu pod Storžičem. Jutro je še zaspano,  ko zavijemo levo gozd.

 Kmalu je na desno odcep za pot skozi Žrelo.

 

 

 Strmina takoj pokaže, da pot ne bo špancir. Pazimo, da ne zgrešimo odcepa na desno v skalovje, pa se ni bati. Sedaj je vse lepo označeno, markacije so dovolj pogoste, da  skoraj ne moreš zgrešiti. 

 

 

 Vrstijo se skale, jeklenice, klini.

 

 

 

Zaposlene so noge in roke, varovala pridejo zelo prav.

 

 

 

 

 

 

 Pa se pričnejo poditi sive megle nad dolino. Kmalu  zatem se tudi greben, še pred kratkim obsijan s soncem zavije v sivino. " Ne že spet," tarnava z Marjano, celo priporočili so obisk gora.  Je kar je, pot je še vedno lepa, pestra in pazljivost zaradi  megle ni nič manjša. Le razgledov ni. Na grebenu smo, pri stičišču poti čez Psico.

 

   Potka nas vodi  levo mimo špic in prične se poplezavanje po skalah in grebenčkih. 

 

 

 

Spodaj se kažejo s soncem obsijane vasice, vmes pa poplesavajo meglice. 

Vidiš, pa zopet ne vidiš, se igramo skrivalnice. 

 

 Naša  trojka  kar dobro napreduje po skalovju.

 

 

 Hitrejše od nas spustimo naprej.  Še  kakšno rožico pogledamo ob poti,

celo majhne planike opazi Milan.

 

 

  Oziramo se proti ne-vidnemu Storžiču in previdno nadaljujemo po skalnatem grebenu.

 

 

Občutek visokogorske poti, z zračnimi pogledi v sivino na obeh straneh je tisti pravi.

 

 

 Paše malo skalovja pod nogami in rokami. Včasih kar po vseh štirih,

če je treba, se vzpenjamo vrhu naproti.

 

 

 

 Sveži bobki so na stezici, velik trop ovac leži tik pod vrhom.

Vsi  na kupu so čisto tiho.

 

 

Še mimo klopce za meditacijo v sivini in odcep za  Kališče gremo, pa smo na vrhu.

 

 

 

 Storžič, 2132 visoka gora v Kamniško Savinjskih Alpah.

 

 

  Nismo sami, že veliko jih počiva. Poslikamo kar lahko in prijazen pohodnik nas ovekoveči za spomin. Ni preveč toplo in kakci so že prisotni, pa si poiščemo prostor za počitek ob potki.  Malicamo, gledam pohodnico spodaj, znana se mi zdi pa nisem sigurna.  Pozdravi mimoidočih pohodnikov se kar vrstijo, tudi Mojca iz Jesenic je med njimi. Pa pride bliže Heda,  prijateljica in dobra poznavalka  skritih stezic na brezpotjih.

 

 

 Malo poklepetamo, naredimo nekaj fotk in naša trojka se odpravi dolini naproti.

 

 

Čez Škarjev rob gremo.

 

 

 

Občasno se malo razkadijo megle in za trenutek se pokažejo Kriški greben, Košuta in vrhovi okoli Stola. 

 

 

 Spuščamo se po vseh štirih,  v začetku  poti je skalovje in nekaj varoval.  Smejiva se z Marjano, Milan je že spredaj v izvidnici in naju opozarja, če se kje razkadi  megla in pokažejo  razgledi. 

 

 Malo nižje je korak zopet bolj pokončen, izvlečemo palice iz nahrbtnikov in se oziramo naokoli.

 

 

 

Lepo se opazi alpinistični bivak v strmih pečinah. Tudi gozd pod nami je vedno bolj obsijan s soncem.

 

  Opazujemo mravljice na grebenu. Križ na vrhu gore se le redko pokaže iz meglenega objema. 

 

 

Vzpenjajo se, mladi in malo manj mladi, tudi ena majhna kosmata bučka je med njimi.

Razgledi so vse lepši in veliko je cvetja ob poti.

 

 

 Pred SPOMINI ponesrečenih v gorah,

 

 opazujem  štor ogromne smreke.

 

 

 Milan prešteva letnice, stara je bila čez 200 let na hitro ugotovi. Gremo še do koče,  dobro je obiskana. 

 

 

   Lepo gorsko potepanje je za nami.  To je naš prvi pravi skalnati

 podvig v tem letu, upam, da ne tudi zadnji...

 

 

Čelada prav pride, moja je žal ostala doma.

 

Starejša kot je fotografija,

mlajši izgledamo..

/ Avtor neznan/

 

Opis vseh poti