Čarobni svet ledu ....

Mraz in zima in jesenska narava si podajajo roke. 

 K Peričniku greva.

 

 

 Začneva pri zadnjih hišah v Mojstrani.

 

 

 Ubereva jo čez most  in se ob Triglavski Bistrici podava na pot.

 

 

Voda je čudovite zelenkaste barve, ki je ob nabrežju od kamenja  na pogled rumena.   Prozorne  čipke, svetlikajoča voda,  ki preko kamenja brzi proti Savi Dolinki. 

 

 

 Lepa je kot ime ki ga nosi. V daljavi se kaže Stenar obsijan s soncem.

 

 Le drevje je nekam žalostno. Pa snežne vile ni od nikoder, da bi jih odela v bela oblačila.. 

 Ira  prebira pasje novice, hitro sva pri mostičku ki preči vodo.

 

 Še malo ob in po cesti in  sva pri Koči. 

 

Slap Peričnik je  že od ceste lepo viden.

 

 

 Mraz je naredil svoje in pomrznil vodo, ki se pretaka čez skale. Po suhi stezici se vzpenjava mimo markacij za Zgornji slap.

 

 

 Skupina mladih se že vrača.

 

 

  Iro privežem in grem  še malo naprej.  Bobneči  zvok lomljenja  sveč  in pršenje slapa,

 ki pada v izdolben  led je čudovit.

 

 

 Ledene sveče so bolj tanke, jih je pa veliko in čudovit je pogled na ledeno zaveso. Voda se v tankih curkih razprši naokoli, ko pada v globino  in dela enkratne ledene figure okoli slapa. Pogledujem proti vrhu, tja gor me ne vleče, čeprav je danes tudi zgoraj polno ledenih  sveč. Spustiva se proti mostičku, pa me ustavi led.

 

 Nataknem si male dereze, pa je led preveč trd in nič ne primejo.

 Snamem  jih in odideva nazaj po potki pristopa. Je že tako moralo biti.. Majhna skupinica se vzpenja, sama pa se zapletem v pogovor s Slavico. Prišla je s to skupino do Peričnika in še v Mlačce grejo. Kmalu se pridruži še Ciril in ostali.

 

 

  Luštna skupina,  še ime našega Jakoba Aljaža  ima njihovo  PD Maribor. Pomaham  jim ko se peljejo mimo koče.

 

 

 Mogoče jih ujamem še v Mlačcah... Pa se nama z Iro nič ne mudi.  Voda tako prijetno skaklja čez kamne in ledene čipke krasijo mrzlo vodo.

 

 

 

Berem informacije na tablah. Veliko  jih srečava, tudi takih na štirih tačkah, ki se sprehajajo  ob vodi.  Še v Mlačce greva.

 

 Najprej grem do koče, čeprav je vrstni red v obratni smeri.

 

 

S R E Č N O

 Malo  bi poklepetala s Pavelnom, pa ga ni v pisarni.  Letos mu narava ne nagaja tako kot lansko leto. Stebrički nanizani iz tisočerih kapljic,  se kakor ogrlice vijejo proti nebu. Stolpi, visoki in široki, na njih pa plezalci, ki vadijo ledno plezanje.  

 

 

 

  Čudovite stvaritve naredi Pavel in njegovi prijatelji.   Potem se sprehodim še skozi čarobni svet ledu,  paviljonov, pajčolanastih kril ledenih princesk.

 

 

Čarobnega vodnjaka, severnih medvedov in še veliko drugih iz nešteto kapljic narejenih

 umetnin je ob potki.

 

 

 

  Čeprav veje v bližini Triglavske Bistrice  in Mlačce  hladen zrak,

 te lepota prevzame in  napolni z energijo.

 

V led ujete umetnine so čudovite!

Velikokrat srečamo usodo prav na poti,

ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili.

La FONTAINE