Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus)

 Orlovo gnezdo...

V življenju pride čas,

ko ne moreš storiti drugega,

kot nadaljevati svojo pot.

Potepanje je  v družbi lepše, tudi Marjana in Milan gresta zraven.  Avtobus nas pobere na Jesenicah in nadaljujemo skozi predor Karavanke in  proti Salzburgu. 

Po prihodu v Nemčijo si v narodnem parku Berchtesgaden ogledamo številne znamenitosti. Ena izmed njih je visokogorska Hitlerjeva ˝rezidenca˝ Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus).  Orlovo gnezdo je zgradba, ki stoji v Alpah  pod vrhom gore Kehlstein (1881 m ),na višini 1.834 metrov.   Adolfu Hitlerju  jo je za njegov 50. rojstni dan poklonil Martin Bormann. Hitler  jo je obiskoval bolj poredko, bal se je višine. Z avtobusom se pripeljemo na zgornjo ploščad.

 Potem se po stopnicah spustimo  do spodnje ploščadi, kjer so parkirani električni avtobusi za prevoz po ovinkasti cesti do Orlovega gnezda.  

 Gora se že vidi

in avtobusi že čakajo, vendar gre vse po vrsti.

 

Lepo razvidna karta od parkirišča v dolini, do ploščadi in vrha gore.

Le tako je mogoč vzpon do gore, z avtobusi ali peš.  Na  gorski ploščadi izstopimo, potem  hitro prehodimo  tunel

 in se drenjamo do dvigala, ki nas potegne  do  rezidence na gori.  Vse se blešči in obrazi izgledajo kot freske na stropu cerkve, mi gre na smeh.

 Adolf Hitler je svoje razkošno domovanje imel na vrhu gore, na višini 1.834 metrov. To je bilo darilo stranke za njegov 50. rojstni dan.  Do rezidence, poimenovane Orlovo gnezdo, je skozi zgornji del gore zgrajeno razkošno dvigalo, ki je v uporabi še danes. tukaj

Lokacija ponuja enkraten pogled na vrhove Alp, hribe posejane po dolini in  naselja okoli njih.   Gneča je že na gori.

 Veliko moških je v irhastih hlačah in  s klobučki na glavah. Nadaljujemo proti vrhu gore.  

  Ubogi vojaki, ki so gradili cesto se prebijali skozi skalo, da so naredili dolg tunel, ki je še danes čudovit in v uporabi.  Potem se prebijali še navzgor za razkošno dvigalo in udoben pristop na goro. In to ne glede na letni čas, vročino ali  mrzlo zimo z veliko snega. In vse to za enega, ki je sejal smrt.  Povsod  je polno obiskovalcev.  Vreme je čudovito in vzpenjamo se do vrha gore.

Do  razgledne točke je le  nekaj korakov.  Čudoviti razgledi na  gorate lepotce,  Kraljevo jezero  spodaj in v daljavi se vidi Salzburg. 

Lepa restavracija je sedaj na vrhu gore.

Križ iz leta 1903..

 

 Še Milana ujamem..

Waltsmann, najvišji vrh v tem pogorju in spodaj je Kraljevo jezero.

Lahko bi  se spustili malo nižje in nadaljevali  do konca ozelenelega grebena, pa nimamo časa. Le nekaj jih sedi spodaj.  Imamo določen čas  kdaj moramo biti  v dolini pri našem avtobusu.

Razgledišče med skalovjem, še tja stopim.

Lep je greben in vrh nad njim.

  Ogledamo si še kamin v restavraciji, Napoleonovo darilo iz leta 1938. Vse je še tako kot je bilo.

Potem  zopet  skozi tunel in do dvigala in se spustimo na ogromno ploščad. 

 Veliko jih čaka na avtobus  in prevoz v dolino.  Na vstopnicah je  zapisan tudi čas  odhoda, pa se hočemo malo preriniti. Vendar nas šofer ne spusti  naprej. Red je red.  Počakamo in ko avtobus ni poln vzame tudi nas. Imajo dober sistem, vse teče kot je treba.  Peljemo se v dolino, na določenih mestih se avtobusi  ustavijo in počakajo tiste, ki peljejo navzgor. 

  Po postanku se vrnemo do našega avtobusa. Iščemo prostor okoli restavracije, žeja nas muči pa je vse polno. Še praznih krožnikov nimajo časa pospraviti.  Ko smo vsi  skupaj nas  vodička  Judita seznani z nadaljevanjem poti. Peljemo se do Kraljevega jezera, ki smo ga opazovali že zgoraj.  Tudi ladjice so oštevilčene in  na kartah je isto  in se ne more prehitevati. 

Kraljevo jezero je ledeniškega izvora. Voda je zelo čista, ribice se vidijo spodaj.  Dolgo je 5.2 km in globoko tudi do 190 m. Peljemo se do zahodnega brega, kjer se že od daleč vidi cerkvica, sv. Bartolomeja.

 Ogledamo si cerkvico in najdemo prostor za odžejat. Le pivo v pivskih vrčkih se dobi in sokovi v flaškah brez kozarcev. Tudi nazaj  se drenjamo. Imajo narejene pregrade, kot v filmih za jarce, se hecamo.  Le tisto pregrado odpre kamor bo pripeljala ladja. 

Potem si gremo ogledat še Berchtesgaden, bavarsko mestece. Lepe stare hiše, cerkev sv. Petra in Janeza in glavna rezidenca Hitlerja in njegove stranke. Vstop ni dovoljen. 

Sta pa na naslednji stavbi lepo poslikani obe vojni 1914/1918 in 1939/1945.

 Prišel je čas za odhod in  vožnjo proti domu. V večernih urah smo pred predorom Karavanke  in kmalu smo doma. Podatki so s spleta in tudi nekej fotk sem si izposodila, ker moje niso uspele. 

Hvala družba lepo je bilo!

Čas, da slediš svojim sanjam,

čas, da razviješ jadra svojih prepričanj.

/Sergio Bambaren/

Panoramski polet s helikopterjem

 Najlepši razgledi so s ptičje perspektive...

Vse lahko uspe,

če le upaš začeti.

/ Maya Angelov/

 S helikopterjem še nisem letela in  mora biti zanimivo. Na letališču v Lescah uresničijo vse vrste želja. Je pa treba kar dolgo čakati, da si na vrsti.  Pride dan, ko se mi izpolni tudi ta želja.  Malo jutranjih zapletov in malo pred poletom smo vsi zbrani. 

Letališče in moji sopotniki.

Naš pilot  Sandi in hangar Flykoma

Dobimo napotke, ki so podobni drugim letečim prevozom in se vkrcamo.  Pri prijavi sem povedala, da bom fotografirala in hočem sedeti spredaj ali pri oknu. Sedela sem pri levem oknu, toda slikanje je bilo oteženo, zaradi malih okenc,  ki so bila zaprta zaradi ostalih potnikov. Tudi medla svetloba je že prevzela komando.  Nataknemo si slušalke in pripravimo mikrofone, da se slišimo.  Zaradi gneče  se je videlo le po eni strani. Zadaj smo sedeli štirje stisnjeni kot sardelce. Pa še eden spredaj in pilot.

 In smo poleteli.  Dvigamo se  nad hangarjem in letala  na letališču postajajo vse manjša. 

 Vrhovi so vse bolj oddaljeni.

 

Greben Jelovice je ob strani.

Preleteli smo Blejsko jezero

in smučišče.

 Zadrževali smo se nad Bohinjskimi gorami, le Rjava skala mi je znana in Vogel. 

 Leteli smo čez Komarčo in opazovali Črno jezero. Blizu je bil tudi slap Savica, pa ga na slikah nisem opazila.

Bližamo se našim bližjim lepotcem, Jalovec se že blešči.

 Jalovec in Mangart, tako blizu skupaj jih še nisem videla.

 To mi je pa Miha pomagal, za boljšo predstavo z vrha navzdol.

 Rjavina z navezo in Dom Valentina Staniča.

 Brenčali smo okoli Triglava.  Uživala sem v vrhovih, neskončnih pogledih na gore in godrnjala, ker se z moje strani ni videl stolp. Pa je naredil pilot  še en krog. 

 Uspelo je, videla sem mravljice okoli  Aljaževega stolpa.

Rjavina, še teme se lepo vidi.

Nazaj smo leteli  čez Pokljuko in pogled je begal tudi na Karavanke ; od Kepe do Dovške Babe.

Te špice so mi dale misliti; Mali Draški, Srenjski preval, Viševnik, Veliki Draški in Ablanca.

 Veliki Draški se že bolje vidi, Studorski preval in Ablanca.

Planina Konjščica in Rudno polje.

 Martuljškimi  vrhovi in Karavanke, lepo jih je gledat od spodaj  in od zgoraj; 

Mrežce, Lipanski vrh, Brdo, Debela peč.

 Pri povratku mi uspe  ujeti v objektiv tudi del Blejskega jezera,  grad na skali

in kamp Šobec.

 Pol ure hitro mine in že se vračamo na letališče. Tam je vse polno čakajočih potnikov, ki bi radi poleteli med oblake. 

 

In že  poleti nova skupina v višave.

 Naš  pilot pa ima pripravo z novimi potniki in helikopter že čaka..

Vsak polet  zase je bil nekaj posebnega.  Meni najlepši je bil tandem z jadralnim padalom. Lepo  se je bilo   peljati tudi z letalom, videla sem bolje. Sledi balon, tudi tam je bilo slikanje veselje in pogledi proti Materi zemlji čudoviti. Zadnji pa  je helikopter, predvsem zaradi gneče in oteženega slikanja.  Poleteti v višave in občutiti tisti nemir in veselje, da si visoko nad tlemi je mogoče cilj mnogih, tudi mene.  Če pa mislite uživati tudi v razgledih je bolje, da najamete dvosedežni helikopter in  sreča bo popolna.  Poleti so mimo, sedaj se moram izmisliti pa kaj drugega.  Lepo je bilo na vseh  potepanjih, visoko pod nebom,  nad in med oblaki. 

 

Moj mali GPS je takole posnel ta polet.

Življenje je pustolovščina,

 ki jo je treba živeti  pogumno.

/Bear Grylls/