Ptičji vrh v belem
Ptičji vrh v belem, čarobno lepo...
"Danes smo pa skoraj »znucal« plakat, tako smo se trudili pokazat kakšni vseživljenjski učenjaki smo," je napisala Simona.
Zagnani kakor smo, nam je sonček namenil krasen dan. Malo se je hotel odkupiti za prejšnjo sredo, ko so bili oblaki in meglice glavni.
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
Zima je še malo poskrbela za belino in veter ji je z veseljem pomagal. Vse to pa je nam vseživljenjskim učenjakom v veselje.
Zbereme se kot običajno pri Koniču na Sl. Javorniku.
Odpeljemo se do Križovcev in tam parkiramo. Mrzlo je in veter je že pričel svojo službo.
Vedno se najde kdo, ki je v kratkem praznoval rojstni dan in je treba nazdraviti in kaj sladkega prignizniti. Kaj nam pa morejo, če smo vesel...
Oblečeni kakor sredi zime in nasmejanih obrazov ubiramo korake proti Pustem rovtu. Nežno zeleno listje se prepleta z belino in ustvarja prijetno vzdušje, tako za dušo.
Lepo nam je. Usta imam ves čas do ušes in uživam v naravi, ki je čudovita. Kar zavriskala bi, tako je lepo. Sonček riše sence in Pusti rovt je vedno bližje..
Pa smo, Pusti rovt je pred nami. Zvončka se prijetno oglašata.
Belo zeleni travniki so lepo pisani in v daljavi se že vidi Ptičji vrh. Malo kasneje se pokaže tudi Mala Golica in Krvavka, vse v belem.
Pa ne od belih princesk, temveč od starke zime, ki se poslavlja za nekaj časa in odhaja v dežele večnega mraza. Kal za napajanje živine se blešči.
Gore v daljavi, ledene sveče ob robu ceste in naši pohodniki vsi zagnani. To je vse kar si želimo.
Nadaljujemo, vzpenjamo se po zgornji poti in mimo rampe za planino Svečica.
Tudi nekaj razgledov je ob poti.
Triglav je v imenitni družbi. Mimo zapore proti planini Svečici in naprej skozi gozd ubiramo korake.
Sledim našim pohodnikom in slikam.
a>
Užitek je hoditi po lepi naravi. Še malo in smo pri mali kočici pod Ptičjim vrhom. Razgledi so enkratni. Julijske Alpe so čudovite; Bohinjski, Pokljuški, Martuljški vrhovi se vrstijo.
Pot se prične strmo vzpenjati in naš vodja Vojko usmeri četico skoraj do sedla Kočna.
Potem pa proti grebenu in Ptičjemu vrhu naproti.
Veter nam ne prizanaša in previdno se vzpenjamo. Ptičji vrh in potka skozi gmajno sta že na ogled. Tudi tu se lahko pride, je pa strmo.
Od Pokljuških gora do Škrlatice, oči se iskrijo ob pogledu na lepoto vrhov.
Struška je zelo blizu in stezica s sedla Kočna se dobro vidi.
Viharniki na grebenu, sosednja Koroška in reka Drava, ki se kakor kača vije skozi deželo. Veje nam kakor tančice lepšajo pogled.
Greben je vedno zanimiv. Od vetra skuštrana drevesa so kakor stražarji na naši meji. Veter poskrbi tudi za naše frizure in vse je tako kot je treba.
Bližamo se Ptičjemu vrhu. Rožice v snegu so vse prezeble in narcis je bore malo..
Tudi Karavanke, bližje nam so lepo zasnežene in krasne za pogledat.
Tritisočaki v daljavi. Le na enem sem bila.
Veter se neprestano trudi okoli naših frizur, ne oziramo se na to in se počasi bližamo Ptičjemu vrhu.
Prvi so že na vrhu, kmalu smo vsi skupaj in sledi fotka s plakatom. Struška in Pusti rovt sta čudovita.
Spustimo se ob robu do spodnje poti, ki vodi skozi gozd.
Čakamo, da smo skupaj. Nato naša četica krene v gozd, ki buri domišljijo.
Z besedami je težko opisati, toda občučki so čudoviti. Lepa je naša Narava v vseh letnih časih.
Naša potka skozi gozd hitro mime. Belo, zeleno in sence, ki jih riše sonce, lepo.
Le opazovati in uživati v drobnih stvareh je treba znati in vsak sprehod, še tako kratek je doživetje zase.
Sedlo Suha. Malo se okrepčamo, narcis ob robu ni veliko.
Pomalicamo, naredimo zopet vseživljensko potepanje s plakatom in se odpravimo po cesti proti Pustem rovtu.
Poslovimo se od sedla Suha in nadaljujemo po cesti.
Zanimivo potepanje, stara korenina in navijači ob cesti nas pozdravljajo.
Na ovinku me že čakajo. Veliki Zdrtnik nad kočo se že bohoti. Kaj morem, če je polno lepega ob poti.
Pusti rovt, smo že mimo. Še pogled na Ptičji vrh, pisane travnike, Malo Golico in Krvavko in smo na cesti.
Križovec, posedemo se v avtomobile in se odpeljemo na zaključek na Pristavo.
Tam pa sledi presenečeje. Prejšnji vodja naše pohodne skupine Pavel nas je prišel pogledat. Veseli smo ga.
Še zadnje oglaševanje vseživljenskega učenja in skupina počasi odhaja proti domu.
Po malem GPS smo hodili s postanki vred 3.30 ure in naredili okoli 460 m višincev.
Hvala za poslane slike in hvala vsem za prijetno družbo. Naložila sem veliko slik, uživajte tudi tisti, ki niste bili z nami. Veselje in srečo je treba deliti.
Če ne uspe prvič, se vrnemo drugič in enkrat nam sigurno uspe, bravo naši.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
(Tone Pavček)
"Danes smo pa skoraj »znucal« plakat, tako smo se trudili pokazat kakšni vseživljenjski učenjaki smo," je napisala Simona.
Zagnani kakor smo, nam je sonček namenil krasen dan. Malo se je hotel odkupiti za prejšnjo sredo, ko so bili oblaki in meglice glavni.
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
Zima je še malo poskrbela za belino in veter ji je z veseljem pomagal. Vse to pa je nam vseživljenjskim učenjakom v veselje.
Zbereme se kot običajno pri Koniču na Sl. Javorniku.
Odpeljemo se do Križovcev in tam parkiramo. Mrzlo je in veter je že pričel svojo službo.
Vedno se najde kdo, ki je v kratkem praznoval rojstni dan in je treba nazdraviti in kaj sladkega prignizniti. Kaj nam pa morejo, če smo vesel...
Oblečeni kakor sredi zime in nasmejanih obrazov ubiramo korake proti Pustem rovtu. Nežno zeleno listje se prepleta z belino in ustvarja prijetno vzdušje, tako za dušo.
Lepo nam je. Usta imam ves čas do ušes in uživam v naravi, ki je čudovita. Kar zavriskala bi, tako je lepo. Sonček riše sence in Pusti rovt je vedno bližje..
Pa smo, Pusti rovt je pred nami. Zvončka se prijetno oglašata.
Belo zeleni travniki so lepo pisani in v daljavi se že vidi Ptičji vrh. Malo kasneje se pokaže tudi Mala Golica in Krvavka, vse v belem.
Pa ne od belih princesk, temveč od starke zime, ki se poslavlja za nekaj časa in odhaja v dežele večnega mraza. Kal za napajanje živine se blešči.
Gore v daljavi, ledene sveče ob robu ceste in naši pohodniki vsi zagnani. To je vse kar si želimo.
Nadaljujemo, vzpenjamo se po zgornji poti in mimo rampe za planino Svečica.
Tudi nekaj razgledov je ob poti.
Triglav je v imenitni družbi. Mimo zapore proti planini Svečici in naprej skozi gozd ubiramo korake.
Sledim našim pohodnikom in slikam.
a>
Ni komentarjev:
Objavite komentar