Medjugorje - Križevec - 2. dan

Medjugorje- Križevec - 2. dan...

Ne bom lovila zvezdic – na nebu naj žarijo. Rož ne bom iskala – kjer so, tam naj cvetijo.

Drugi dan imamo že ob pol sedmih zajtrk. Po zajtrku nas avtobus odpelje do vznožja hriba Križevec. Romarjev je že veliko. Vodič nam že pri prvi postaji križevega pota razloži pomen in z očenašem odidemo naprej. Zelo prav pridejo pohodni čevlji in palice. Tako kot na Crnici je tudi tukaj teren skalnat in še malo bolj strm.

Druga Medjugorska »sveta gora« je Križevec. Z vrha se odpre lep razgled po širši okolici (Dinarske alpe, gorska veriga Biokovo, Čapljina in dolina Neretve). Na njegovem 537 m visokem vrhu se dviga 10 m visok betonski križ, Občasno se pokažejo še kakšni razgledi. Sonček nas že od vsega začetka razvaja.

Uživam na skalnatih potkah in tudi ta mi je super. Pri naslednji postaji križevega pota nam vodič predlaga, da naj med romanjem razmišljamo o svojem otroštvu. Ni bilo tako kakor je danes, nič božanja, crkljanja, objemov, igrač, le velike družine.

Nekaj časa se vzpenjamo pa nam pri naslednji postaji vodič predlaga novo snov za razmišljanje, šolanje. Pri tretji postaji se pot naravnost vzpenja proti vrhu. Z desne pa se običajno sestopa, da ni preveč drenja po poti vzpona.

Potem sledi razmišljanje o odrasli dobi in razmišljanje slovesa od bližnjih. Tiho hodimo in razmišljamo vsak o svojih križih in težavah in tudi lepih dnevih življenja. Vrh je še daleč.

Opazujem romarje, vsi so dobro razpoloženi in hitro premagujemo strmino.

Skale so še bolj izrazite le rjave niso.

Jesen je že dobro obarvala listje, ki nam krasi pot. Vodič Rudi nam pri vsaki postaji zanimivo pripoveduje in sprašuje o našem razmišljanju. Za razliko od Crnice, je na poti na Križevec kar veliko drevja med skalami in ob strani.

9. postaja je že za nami in ubiramo korake dalje.

Zanimive skale so tudi na tej poti in sonček prijetno greje.

Napredujemo proti vrhu, 13 postaja križevega pota se že vidi. Župljani so v hudih razmerah delali z veliko predanostjo in motivacijo ter 15. marca 1934 v 52 dneh dokončali 16 ton težak in 8,5 metra visok križ. Vpis v župnijske knjige je razkril, da so župljani opravili to težko nalogo , »da bi zapustili zanamcem jasen in viden dokaz svoje globoke vere v Odrešenika«. Križ je bil blagoslovljen 16. marca 1934 in tam je bila prva sveta maša.

Čudovit dan imamo in vsak zatopljen v svoje misli, napredujemo v strmino. Zadnja postaja je pred nami in velik betonski križ. Ljudje se drenjajo okoli njega in fotkajo.

Nič ptičk ne bom prosila, da pesmice bi pele – naj letajo, kjer hočejo, proste in vesele.

Približno kilometer zračne črte od medjugorske cerkve se dviguje hrib Križevec, ki se povezuje s hribom Crnica in z njim tvori kot. Na njegovem vrhu so leta 1933 postavili 8,56m visok križ iz armiranega betona, Medjugorje. V križu so vklesane besede; Jezusu Kristusu odrešeniku človeškega rodu, v znak svoje vere, ljubezni in upanja; so ga zgradili Bernardin Smoljan župnik in župnija Medjugorje. Vsakega zla reši nas vse Jezus! Farani so beton, vodo in železo znosili na svojih ramah na vrh Križevca, ki se je včasih imenoval Šipovac, ker na njem raste veliko šipka. Stari ljudje pripovedujejo, da je včasih toča uničila ves pridelek na poljih in njivah. K izgradnji križa jih je navdihovala tudi zaobljuba proti toči. Ko je bil križ dokončno zgrajen in blagoslovljen so se farani vzpenjali posamezno v tihi molitvi in premišljevanju postaj križevega pota. Križevec ne privlači toliko romarjev zaradi naravne lepote ali zaradi umetniške vrednosti križa ampak, ker veliko ljudi trdi, da so prva leta prikazovanj videli na križu svetlobne in druge znake. Povezali so jih z Gospejinimi prikazovanji, z Gospejinimi sporočili in z mirom med Bogom in človekom. Romarji - verniki so razumeli, da je križ v središču Gospejinih sporočil in da prava pot do miru vodi po poti križa. Romarji, ki obiskujejo Medjugorje se redno povzpnejo na Križevec in po strmi kamniti poti, ki vodi na vrh opravijo pobožnost križevega pota. Po poti je postavljenih petnajst križev in petnajst bronastih reljefov z Marijinim likom na vsakem reljefu.

Čakam Blanko, da jo ujamem v objektiv pred križem. Ljudje prihajajo in odhajajo. Nekaj malega prigrizneva in že poiščeva pot za sestop.

Teren je še bolj zanimiv, jarki med skalami, gladke plošče in večje skale meni je zelo zanimivo in lepo.

Navzdol je tudi več razgledov, še Neretva se vidi v daljavi.

Gledam naprej, slikam nazaj in pot hitro mineva. "O, zajček", se razveselim lepega kamna.

Bližamo se začetni postaji in zelenja je vse več. Pred nami je zanimiv hribček. Še nekaj pisanega listja je ob poti..

Kmalu smo spodaj pri začetku poti.

Nekaj malega imamo še časa in si ogledujemo trgovine. Tisti, ki se niso vzpenjali proti vrhu so počakali in uživali v kofetku. Le nekaj se nas je udeležilo prvič, nega gospa je bila že 30x v Medjugorju.

Pot premišljevanja je za nami. Z avtobusom se odpeljemo nazaj v hotel in na kosilo. Po kosilu pa takoj zopet na pot, na obisk zgodovinskega mesta Mostar. To pa sledi v naslednji zgodbi. Lepo je bilo.

Sama bom zapela pesem iz srca, pa bo najbolj vesela moja mamica! (Neža Maurer)