nedelja, 5. oktober 2025

Podhomski rob na nedeljski dan

Podhomski rob na nedeljski dan...
Kaj vemo o času? Da gre in mineva. Je zdajšnji, pretekli, prihodnji in večni. Nam gleda na ure, ne mara zamude in teče prehitro, ko skupaj smo srečni.
Nedelja in meglice, ki se vlečejo preko Karavank. Ne moti naju čarobno jutro prepredeno z tančico.
Z Zdenko usmeriva korake proti Strmi strani. Na Bl. Dobravi je še vse tiho, ko stopava po mokri travi. Glej jo, moja prijateljica je na balkonu zadnje hiše. Pokličem jo pa me le začudeno gleda.
Kapa na moji glavi jo moti, potem se objamemo in na kratko pokramljamo. Najin korak polagoma napreduje po potki, ki poteka izven vasi. Mimo letnega počivališča, traktorja in osličkov na travi.
Lepa je Blejska Dobrava tudi v meglicah, ki prekrivajo polja v daljavi in vrhove.
Kmalu sva pri znamenju Lurške Matere Božje. Le kakšen skromen aranžma je še ob poti.
Prihaja čas, ko se narava pripravlja za dolgo spanje in rožic je bolj malo.
Na drugi strani Radovne se dviga Hom. Ne meči kamenja, piše na novi tabli.
Hiše se že vidijo bližava se Vintgarju.
Polno je obiskovalcev. Še ves oktober bodo mostički odprti, če bo vreme dopuščalo.
Popijeva kavo in se malo razgledava naokoli. Pitnik je na gornji terasi, lepo je urejeno.
Radovna, lepa zelena reka se peni, ko drsi mimo večjih kamnov in se rasposajeno preliva proti mostičkom.
Greva mimo hotela za opraševalce in otroške sestavljanke. Lepo narejeno še Zdenko slikam.
Reka šumi in pri gostilni Vintgar sta kar dve ribici, vsaka zase je nekaj posebnega.
Avtobosi še kar prihajajo.
Čez most greva in po stopnicah do vrhnje stezice.
Brez petke ne smeva mimo. Čez Podhomski rob greva, potka se polagoma vzpenja. Zvončka se oglašata.
Jesen se že pozna, pa se je komaj začela, drevju listje že odpada. Ponekod se je listje šele pričelo barvati.
Luštna potka, le gora se tokrat ne vidi. Stare znance srečava in že obirava korake proti najvišji točki te sprehajalne poti, 630 metrov visoko.
Mladenki sta ravno prav prišli, da dobiva fotke. Spodaj se pasejo konji.
Cerkev sv. Trojice se že dviga z meglic in skrivnosto ovite hiše so na ogled.
Tudi Blejski grad se zakriva in cvetoče rožice so bolj redke. Zanimivo je sožitje dveh različnih dreves.
Gostilna Jurček je odprta in na klopci se malo okrepčava.
Cerkvica sv. Katarine sameva, lepa je.
Prihajajo prvi pohodniki, ki se vračajo nazaj v Vintgar. Sestopava, lep kamen je ob poti.
Nove zanimimosti so postavljene, ki jih spomladi še ni bilo. Glasbilo, ki ga ne moreva uglasiti. Premalo imava moči, da bi lepo zazvenel.
Naslednje igralo je tabla z ovirami in luknjami.
Veliki kremlji so na tleh, s strahom gledava naokrog, da naju kakšna kura ne zagrabi.
Zdenka zagleda žabico in jo komaj ujameva v objektiv.
Nova zanimivost spoznavanje gozda.
In že sva pri čudoviti škratovi deželi. Tam je veliko obiskovalcev.
Še malo in že opazujeva spodaj odlaganje čelad v velike vreče.
Slap Šum si grem ogledat z mostička, Zdenka pa si zaželi lučko.
Vračava se po stopnicah in potem mimo starega tunela in čez travnike nazaj do avtomobila.
Meglice so se potepale z nama in lepo nam je bilo.
Najboljši od časov so časi svobodni, najlepši pa čas, ki porabiš ga zase. Lahko ga po svoje deliš in sestaviš, lahko le skomigneš pa rečeš »ne-da-se«. /Verza iz pesmi Feri Lainšček- Prosti čas/

Ni komentarjev:

Objavite komentar