Mavrinc- nebesa med gorami...
Do nebes priti ni kar tako. Krasno jutro, sonce že zlati špice vrhov, ko se peljem proti Kranjski Gori. Pomlad se čuti povsod.
Diše
sapica gorkeje,
zbežal mraz je čez goré;
ptičev kita črna speje
spet iz tuje deželé.
Veliko se nas pelje v to smer. Pred Malo Pišnico pa vse do mostu V. Pišnice ureja promet semafor. Cesta je široka, verjetno bodo ob strani dodatna parkirišča. Mihov dom je že mimo, še malo in sem pri Koči na Gozdu.
Tam je pravo drsališče. Parkiram bolj ob cesti, da se potem lažje pridrsam do kopnega.
Most je nov, kovinskega ni več.
Spustim se po cesti in pred oznakama zavijem levo, na že velikokrat prehojeno pot. Vedno znova začutim veselje, ko se polagoma vzpenjam.
Prečim Pot miru.
Ustavljam se in občudujem igro sonca, snega in malih drobnih belih cvetov, ki so komaj prilezli iz mrzle zemlje. To potrebujem, misli se umirjajo in korak je lahko počasen, nikamor se mi ne mudi. Žabica me opazuje, uživam.
»Spet
je tukaj!« oznanjuje
brez očesa mi srce;
moč mi v prsih nova snuje,
duh peroti spet razpne.
Prehitita me dva para, steza je večinoma kopna le v senčnih delih je poledenela.
Skozi veje že opazujem Vavovje in Zadnje Robičje obsijano s soncem.
Kmalu sem pri stezi, ko se odcepi levo za Kumlehovo glavo. Še malo in sem na grebenu. Zvončka se oglašata in vedno več vrhov se mi ponuja na ogled.
Vedno mi je lepo, ko zrem v poznane gore. Prečim deblo in nekaj potegov po razdrapanih delih pa sem pred snegom. Zadnji ovinek. Nadenem si male dereze. Snega je v tem ovinku običajno dosti. Pa še ruševje je prekrito s snegom in se nimam kam prijeti.
Brez derez bi mi težko uspelo. Mladim to še ni mar prehiti me mladenka. Meni se pa smeji, ko fotografiram na vse konce. Pa sem na vrhu Mavrinca, 1562 metra visokem raju med samimi vrhovi. Jih je že kar nekaj na gori, počivajo ali malicajo.
Prisank, Razor in sosede že ovijajo rahle meglice. Proti Kumlehovi Glavi, Mojstrovki je čista modrina. Tudi Vošča ima še sneg. Vpišem se v knjigo, se vsedem na klopco in uživam.
Vejica
je spet zelena,
jasen spet je strop nebá,
k nam pomlád je zaželena
zopet rádostna prišlà.
Lepo je lepo, ko se sprehajam v mislih čez vrhove in uživam v razgledih. Pomalicam, nekateri odhajajo drugi prihajajo, ves čas je živahno na gori. Večina je mladih in lepo jih je vid't.
Počasi se tudi sama odpravim proti dolini. Ovinek se kar sveti in previdno stopam.
Še zadnje fotke in sem na kopni stezi.
Lepo mi je pri duši in tisti prijetni občutek lepote, ki se poraja v mislih. Še skozi gozd, veliko se jih še vzpenja. Meni pa smeji, ko sem že na cesti.
Po GPS sem prehodila 4.00 km in naredila okoli 380 m višincev.
Krasen dan in občutki, ki jih ne moreš kupiti, moji so in lepo mi je!
Ti si,
kakor naši upi,
ki se noč i dan rodé;
jedva srce jeden kupi,
drug ostavi nam srcé.
/ verzi- Fran Levstik/
