Zimski Valvasor in Žirovniška planina

 Zimski Valvasor in Žirovniška planina ...

Vzemite si čas, ljudje

in vstopite vase.

 V Završnici sonce že barva vrhove, ko čakam Marjano in Blanko. Jezero je poledenelo, le na koncu  se  svetlika voda. 

 Točni sta, nismo zgodni, sem imela že ene opravke. Oprtamo si nahrbtnike  in ubiramo korake po cesti.   Uberemo jo čez mostiček in travnik in smo  na široki poti.  Stol nas že pozdravlja v višavah.

Kmalu si nataknem male dereze. Raje hodim  vmes tudi po kopnem, kakor da mi na poti drsi. Nekje jih nosiš. Postaja vroče, sonce sije skozi veje. Nahrbtnik se polni. Zmernih korakom nadaljujemo, se ustavljamo in kramljamo.   Odcep za Smolnik je že mimo,  počasi se nam bliža klopca. Zvončka sta nekam tiho. Počivaj, piše na tabli in to je treba upoštevati.

 Pa ne za dolgo kmalu nadaljujemo, na  potoški cesti smo.

  Na levo in na desno je slabo uhojena. Mimo klopce in proti Valvasorjevemu domu nas vodi stezica.

 Ponekod kar dosti široka. Še nekaj ovinkov na levo pa desno in vidi se streha večkrat najbolj priljubljene planinske koče, Valvasor.

 Naredimo si malico in popijemo kofetek, paše. Kar nekaj se dobi v eni minuti.

 Komaj pregovorim planinca,  da naredi fotko. Ne mara objavljanja fotografij na spletu, lepše so v spominu. Že res,  če  dela razum do konca, drugače pa še fotk ni.

Lepo je pri Valvasorju. Odpravimo se proti Žirovniški planini.

Ne izbirajte dneva

ne ure -

kajti trenutki zase

so vedno pravi.

 Skozi gozd je le ozka steza, ki se ovija okoli dreves. Ponekod je kar dosti snega. 

Čez melišče se odprejo rahlo zamegljeni razgledi na  vrhove. Levo in desno je vse na ogled. Blejsko jezero se komaj zazna med opoldansko belino. Ta čas ni primeren za fotografiranje gora in pokrajine.

Spustimo se malo navzdol. Strehe hiš na Žirovniški planini so že na ogled. 

Belina in  zasnežene gore. Stojimo in opazujemo lepo zimsko pokrajino. Ni vsakomur dano. 

Še malo sestopimo in smo na spodnji poti proti Zabreški planini. Ni uhojeno, le smučine se vidijo. Odločimo se, da je  dovolj in se vračamo po spodnji poti. Mimo obeležja padlemu partizanu .

Le malo naprej od koče je cesta, nadaljujemo po njej.

  Lepo je hoditi, ni mi treba paziti na vsak korak.  Cesta je večinoma poledenela, z globokimi snežnimi luknjami in jarki. Sankanje bi bilo kar malo naporno, hodi pa se lepo.

Potoška cesta je le malo uhojena.

 Če si rajši brez derez se hodi ob robu.

 Malo pred ovinkom za Turško jamo jih le  natakneta. Cesta je vsa poledenela.  Korak je bolj varen, polomiš se  hitro okrevanje pa je dolgo.

 Luštna pot.

Izstopite.

Za hip se ozrite v tišino

in s samim seboj postojite.

 Prehiti nas naš fotograf,  odbrzi mimo na smučkah.  Pašniki ob  cesti že zelenijo. Nad nami pa najvišji v Karavankah in greben Belščice še  zelo bel. 

Nivce, ni za pešake.

 Še malo po cesti, kopna je.  Skalovje pred Smokuškim vrhom se svetlika v soncu. Jekola je  tam  blizu. 

 Jezero je še vedno  zaledenelo in voda na koncu se lepo vidi.  Sprehajalcev je bolj malo. Hoja v snegu in soncu je bolj utrudljiva kakor v kopnem, počasi pa se tudi pride..

 Po GPS smo prehodile  10.00 km in naredile okoli 620 m višincev.  

  Lepo je bilo, hvala družba..

Vzemite si čas, ljudje ...

/ Rada Polajnar- Vzemite si čas.../