Na Vogar grem, na prvi zimski dan....
In naprej, če si zakej, ga pij, se smej, saj si grehov frej.
Piše na tej hiški in bo držalo 1048 mnv je višine.
Še v temi peljem od doma. Onkraj mostu se za trenutek ustavim, brez fotke ne morem mimo.
Parkirišče je še prazno, rampe so zaprte.
Vihar, vihar mi gre čez pot
in v plašč se moj upira,
zlomiti hoče moj upor
ne upor, božjast nemira.
Po cesti hodim še brez derez, v gozdu si jih nataknem
Potka je dobro uhojena, snega je veliko, je pa strma. Še sonček ujamem v daljavi, ko oznanja nov dan.
Pri potki za vzletišče zavijem levo. Sonca manjka je pa lepo. Bohinjsko jezero poslikam, meglice se preganjajo po njem. Dolgi greben Rudnice in vasice spodaj so na ogled. Zvonček prijetno cinglja.
Po isti poti se vrnem in nadaljujem proti Kosijevem domu. Zimske lepote so ob poti. Hiške zasnežene povsod polno snega. Veselje me razganja, to so občutki tisti pravi, ko se ti samo smeji.
Zima je tukaj v vseh pogledih. Le snega na drevju ni več. Res je pot strma, v kopnem pa je kamnita in lepše se hodi po snegu...Ustavljam se pri hiškah, uživam na polno in nadaljujem proti domu.
Volkec me pozdravi, pa sem pri domu.
Vogar - Kosijev dom, 1054 metrov šteje visoko.
Nadaljujem proti razgledišču.
Meglice plešejo z Ukanca in se pomikajo proti Stari Fužini. Klopca zaljubljencev sameva.
Še sonček skuša prodreti skozi sivino, pa mu ne uspeva dobro. Le malo zlata je natrosil po jezeru in se umaknil.
Nikogar ni, kraljujem v tem koncu in fotkam, lepo mi je. Ne upam si preveč na rob je enosmerna..
Kadar razpnem popotni plašč,
kot ptič, rojen v svobodo
se zdim in s silo dvojnih kril
borim se s to usodo
Pomalicam in se odpravim nazaj. Mimo koče grem, temačno je v notranjosti.
Pa mimo hišk in potke za vzletišče. Navzdol je strmina še bolj huda. Prišle bi prav ta vel'ke dereze. Ta male ponekod ne primejo. Sneg je gladek in trd. Previdno sestopam. Angleža srečam s krpljami in kosmato bučko. Potem še dva mlada para in to je tudi vse. Nižje se lažje hodi, sneg ni več tako trd. Pa sem na cesti, oddahnem si.
Še malo in snamem dereze. Drenje imam na parkirišču, le kartico hoče parkirna ura. Na drugo blagajno moram, ki je malo višje ob cesti. Za pol € se podraži, pa kaj to, rampa je še vedno zaprta. Se zgodi, če premalokrat parkiraš. Najdem pravo odprtino za listek in rampa se odpre. Hitro sem zunaj na cesti. Sama sebi se smejim. Po GPS sem prehodila 6.50 km in naredila okoli 480 m višincev.
Sivina še vedno kraljuje, pa naj. Meni je bilo lepo.
Tako grem jaz, tako gre vsak,
kdor čuti cilj v daljavi,
če sila ustavi mu korak,
on se ji zoperstavi.
/ Srečko Kosovel - Vihar, vihar/
Ni komentarjev:
Objavite komentar