torek, 3. oktober 2017

V objemu jeseni na Blekovo planino


Ni več cvetočih travnikov, v sivino  so skrite Martuljške gore.


 Le gozd šumi v mavričnih barvah in se poigrava z listi, ki se lahkotno spuščajo na potko in šelestijo pod koraki. Na Blekovo greva, tudi Zajčnik po naše.




                  Stojim nad vodnim zajetjem v Srednjem vrhu in gledam v vrhove pred mano.




Gledam ja, se v mislih sprehajam po gorah in pogledujem na drugo stran.  Ni kaj dosti  boljše. Le hiše spodaj so spokojne, tihe. Še pasjega laježa ni slišat.Turobna jesen je objela našo deželo in se  sprehaja preko  sivih skal, se spušča v doline in ne pusti sončku, da bi narava zažarela v zlati lepoti.


Šumenje potoka Jerman popestri  jutranjo tišino ko stopava mimo.






 Še pesem ptic je utihnila.  Morava malo ven, že kar dolgo nisva  skupaj ubirale korakov z mojo kosmato bučko.  Opazujem vodo, ki žubori in se s strmin preliva  v potok. 
Pod Hudimi hlevi levi pritok ponikne in ga dolgo ni na spregled.



 Težak je korak, visok pritisk me je čisto zdelal. Končno se je umiril, le vzpostaviti moram  prejšnjo ravnovesje pa bo v redu.  To se najhitreje uredi pri sopihanju v breg in potenju, le odnehati ne smem. Mladi macesni ob poti že zlatijo.
 Bukovje in drugo listnato drevje se razkazuje  v pisanih barvah jeseni.



  Dolgo hodiva do Železnice nova tabla je tam.


 Nadaljujeva  levo proti Blekovi.



 Julijci ostanejo zakriti  in tudi ob poti ne dovolijo pogleda. Glavno je da greva, Ira je vsa živahna in zvedava. Meni so všeč zanimivi travnati ježki.


  Blekova planina  je 1629 metrov visoko, na mejnem grebenu med Slovenijo in Avstrijo.


 Trave so puste in osati odcveteli.


 Koča na planini mi je vedno lepa.




 Hiše v dolini se komaj zaznajo, še Dobrač ni na ogled. V meglicah se skriva  tudi Baško jezero.


 Le  Trupejevo poldne  se vidi in zamegljena Ojstra peč.


 Narediva si malo počitka, zanimiva lesena tla so pred vhodom.



 Nato pa se spustiva po pobočju navzdol.


 Še do dvojnega korita stopiva in  lepega drevesa na ovinku.



 Potem pa se usmeriva nazaj po potki, proti Srednjem vrhu.




 Malo pred hlevi srečava prijetno družbo s cerkljanskega.


 Malo poklepetamo, na Trupeja gredo in v dolini še kam. Navzdol nama gre dobro.








 Se je  nabralo avtov v Srednjem vrhu. Le gore so  še vedno zakrite v tančico sivine.




 Mali GPS  ni snemal cele poti, hodili sva dobre 4.oo ure in naredili 669 m višincev.

Lepo je bilo in tako hitro je lahko vsega konec!

" Razumen človek je tisti, ki pogumno stopa naravnost dalje,
 ki polaga stopala odločno in samozavestno predse,
čeprav ne more videti nadaljevanja poti. "
/William Walker Atkinson/

Ni komentarjev:

Objavite komentar