sreda, 11. oktober 2017

Od Bleda do Krnice - Po oznakah rumenih školjk

Bled, Poljšica, Gorje, Grabče, Krnica - Jakobova pot.


 Veselim se tega potepanja. To bo obujanje spominov na mladost, če je še kaj podobnega po desetletjih, kar ne živim v domači Krnici.

 Bled prihajam, da nadaljujem tam na obali jezera, kjer sem zadnjič nehala.
Jutro je prekrasno ko stopam navzdol od Uniona.
Jezero se blešči in grad na skali malo bahavo gleda na hiške spodaj. 


Lepo je,  kar stojim in gledam.
 Grad je vedno lepši, žari in se ogleduje na gladini jezera. V jesenskem objemu  pisanega drevja je z vsakim korakom  malo drugačen, pa  vedno čudovit. 
 Le otoček se tam zadaj  še bolj slabo vidi.
Tu sem zadnjič nehala.
Stopam po potki in uživam. Gledam cerkev sv. Martina, tja moram.


Z druge strani  imam občutek, da je skoraj pri jezeru. Ko se bližam se vedno bolj odmika.  Cerkev stoji precej višje  zraven  bivše kinodvorane.





 Pomol ljubezni ima vedno več zaklenjenih src!




Še to ne vem, kdaj so uredili tako lepo potko do cerkve in naprej proti gradu.


Res je že čas, da si zopet ogledam kraje, kjer smo včasih le pešačili, kakor romarji po svojih poteh.  Malo pokukam v cerkev, ljudje se zbirajo.
Prijazno gospo zanima, če hodim po Jakobovi poti. Tudi sama bi rada šla, pa ne zbere dovolj  poguma. Sestra pa je že prehodila to pot.


Nadaljujem po oznaki, ki sem jo že prej opazila.
Lepo po potki, spodaj pa skozi drevje opazujem jezero in kmalu tudi otoček.






Še malo rožic za lepši dan.




  Pri spomeniku Mihajlo Pupin, me vodi pot čez cesto in po stopničkah mimo železniške postaje. Tam pa pod drevoredom do odcepa levo. 







Sledim oznakam, so kar pogoste. 



 Zanimive stvari vidim, sonček  in srnico v hiški s ketno, he he.

Po teh poteh še nisem hodila.  Poljšica je moj naslednji cilj.

Kapelica ob skali in Jakobove oznake. 

 Škoda, da se nisem spomnila in poiskala Poglejsko cerkev.  Nadaljujem po zaraščeni potki ob ograji in skozi vas. Pa do ceste  in naprej proti cerkvi v Gorjah. 











Malo postojim pri spomeniku  in pokopališču NOB.

So se spremenili kraji, hiše so drugačne kot jih imam v spominu. Vse je obnovljeno, ja čas gre naprej. Na ograji nekdaj moje šole, sedaj vrtcu, vidim oznako  Jakobove poti.


Vem kje moram do Krnice. Sonce se nekam skriva, sence so vse daljše.  "Dohbrd,"  kratek klepet z znanko in že ubiram korake.  Grabče, rumene oznake vidim že od daleč in tablo za Grajski mlin. 

Včasih le mlin, kamor smo redko kdaj šli po moko.  Mlinar in mlinarica sta ravno pri kofetku.

Notri ne morem pogledat, nekaj predelujejo in nisem najavljena. Pa zunaj poslikam mlinska kolesa.
Na mostu se  dobro vidijo in mlin tudi. 



 Hiške so lepe in polne rož. 





Usedem se malo na klopco in opazujem reko Radovno, ki se v svoji zeleni barvi preliva čez jez. Pri Jutrovi skali je talni izvir Radovne, kje je to pa ne vem.

Ima veliko pritokov in se izliva v Savo Dolinko. Hodim in gledam Kočevnik in balkončke skal, ki gledajo iz gozda.

Kje vse smo včasih lezli otroci in bredli čez mrzlo vodo.Veter vrtinči listje z dreves, ki se v lahkotnem plesu spušča na zemljo.
Krnica!

Lep je naš jez, najlepši od vseh.
Tam čisto po robu se je najlažje prečilo Radovno. Še kratek obisk  pri žlahti in dveh kosmatih bučkah in nadaljujem moje potepanje.  Do avtobusne postaje grem skozi vas, po poti mojih spominov.
Mimo žage  in hiše, kjer nam je mlinarica vedno dajala dobre hruške, ki so rasle na koncu vrta. Hiše so nove ali obnovljene.

Še v breg  mimo  kapelice,  to je bila včasih naša pot. Ista je in lepo vzdrževana. 
 Že dolgo nisem šla po tej poti. Hodim po cesti proti avtobusni postaji. Imam še čas, da obiščem sestro. 
 Pa zagledam avtobus in na njem napis Jesenice. Ustavljam ga, pa se res ustavi. Zamudo ima in jaz imam malo sreče. Še dve znanki sta presenečeni ko me vidita z nahrbtnikom na avtobusu. Ja, danes je lep dan, dan presenečenj, spominov in krasnega potepanja. Po GPS sem prehodila 10 km, hodila ( brez obiskov) slabe 3.00 ure, in naredila okoli 150 m višincev.

  Luštno je bilo. Še malo... pa bom v Mojstrani.
Dobri ljudje ti prinesejo srečo,
slabi ljudje ti dajo izkušnje,
najslabši te naučijo lekcij,
najboljši pa ti dajo spomine.
/Splet/

2 komentarja:

  1. Majda, tudi meni močno poznana pot in kraji. Lepo....

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da še kdo z menoj obuja spomine.

    OdgovoriIzbriši