Šumijo gozdovi domači - Od Hrušice na Rogarjev rovt...

Šumijo gozdovi domači in ptički žvrgolijo lepo.....

 

 

 Ko obirava potko  po novih oznakah iz Hrušice do Rogarjevega rovta pod Hruščansko planino..

 

 

 Peljem po stari cesti iz Jesenic proti Hrušici. Ustavim na prvem parkirišču nasproti starejše stavbe.

 

 

Imam malo sreče. Iz hiše z letnico1900  pride domačin.

 

 

 Povprašam  za potko do  Rogarjevega rovta. Več poti vodi tja gor, mi razlaga. Mene pa zanima na novo označena potka z rumenimi oznakami. Pogleda gospod Janko Irino tačko, ki je obvezana. Ko mu razložim, da ima pretrgane kolenske križne vezi na obeh tačkah, jo prime in nekaj časa drži. Ira se čisto umiri, " bioenergetik sem" mi reče. Potem se posveti še drugi tački. Zahvalim se, ga z dovoljenjem fotografiram in odideva najini pustolovščini naproti. Skozi podvoz železniške proge greva in na križišču desno navzgor, proti gmajni.

 

 Že vidim rumeno piko,

 

 

 kmalu opazim tudi smerno tablico.

 

Strmo skozi gozd se vzpenja kolovoz, ki je na začetku  zelo razdrapan.

 

 

Na levo opazujem skale in šumenje vode. V bližini potoka Dobršnik hodiva.

Skozi drevje vidim Kukovo špico in Vrtaško Sleme.

 

 

Potka je kmalu malo lepša in  nekaj časa je celo luštna stezica.

 

 

Na poti je neverjetno veliko črnih in sivkastih polžev.

 

 

Le strmina redkokdaj popusti.

 

 

 Na novo označene so stare že skoraj pozabljene poti. Tole pot uporabljajo  za živino do planine, mi razlaga domačinka ob povratku. Na  senožetih cvetijo narcise in omamni vonj se širi naokoli. Vidim  bližnjice, ki vodijo navkreber, hodim  pa po  oznakah.

 

 

 

 Ob poti je kočica in narcise,  ob povratku si  ogledam to lepoto.

 

 Na desni zagledam hiško in kozolec, na rovtu sva.

 

Še malo in pokaže se cesta, tam običajno pustim avto.

 

Na Rogarjevem rovtu sva. Prečiva cesto in mimo oznak, lepo so to naredili. 

 

 

Mika me Hruščanska planina pa je preveč za Iro.

 

 

 Narediva si počitek in uživava vsaka po svoje. Rovt je posut z belim cvetjem,

 omamne vonjave se širijo.. 

 

Počasi se odpraviva nazaj proti dolini. 

 

 Spustiva se po  stezici do vode.

 

 

Slapovi Dobršnik so nekje blizu, pa je preveč  mokro za raziskovanje. 

 

 

 Ogledam si hiško s cvetočim travnikom in  počasi sestopava proti Hrušici.

 

 

 

Skozi drevje  že vidim hiše.

 

 

 Ob  smerni tabli  je na desno stezica.

 

 

 Ravno se nekdo vzpenja po njej s pasjim prijateljem.

 Izvem, da se pride na  Žerjavec  ali do Plavškega Rovta. 

 

 

  Pri vrtičkih srečam   prijateljico Jožico.

 

 

  Kratek klepet in odideva naprej po bližnjici, za ograjo  vrtca do ceste.

 

 

 Še skozi podvoz in sva pri avtu. Po GPS sva prehodili dobrih sedem km, za vse skupaj porabili  tri ure in pol in naredili okoli 600 višincev.

 

 

 Samotna je ta potka in poteka pretežno skozi bukov gozd. 

Lahko jo izkoristimo  za lepa, dolga potepanja po vrhovih Karavank.

 

Človek je svoboden,

ko se ničesar ne boji

in ničesar ne želi...

/ Avtor neznan/

Opis poti