Danes novo sonce vzhaja.....
ker življenje ni le vaja - glej naprej. Vsak nov dan ti je kot dar, kjer si v njem le ti vladar,
le pogumno glej naprej, prepeva Majda Petan.. ...
Gledam naprej ko grem mimo Trilobita. Račke lahkotno drsijo po gladini vode.
Potok Javornik buči in se peni, ko hrumi navzdol proti jezeru.
Korak ubira kolovozno pot, proti planini Stamare grem in kmalu sem pred smerokazi.
Rudna pot, planinske markacije in rumene oznake.
Nova označena pot, zarisana in opisana v novi pohodniški karti, delo RAGOR ja Jesenice v sodelovanju z občino Jesenice. Seveda, brez pridnih markacistov pot ne bila tako lepo označena. Planinska ali lokalna pot, pomembne so oznake in ne barva za varen korak.
Pike in puščice so povsod, kjer ne veš v katero smer. Potka že v začetku pokaže, da to ne bo ravno sprehod. Strmo se vzpenja, vijuga med drugimi potkami in na desni je tabla za izvir Javornika.
Ustavim se pri oznakah za - Rudnik mangana.
Grem si ogledat še rudnik in že se vzpenjam levo po hribu proti skalam.
Tam je Info tabla in rov.
Ogledam si rov in se vrnem nazaj do moje potke.
Med drevjem gledam Golico, pobočja pod Malo Golico so že ozelenela. Beline narcis ni videti.
Sonce se svetlika skozi gozd, Stamare so že blizu.
Še malo pa sem pri ograji.
Ko prečim planino se pomaknem na rob.
Odprejo se razgledi na Julijce, Blejsko jezero, vasice spodaj.
Pri kočah na koncu planine so zopet smerne table in rumene oznake. Še odcep za Valvasor je tam, dobro da vem, pa še karta prav pride.
Levo mimo koč usmerja stezica proti Hrašenski planini.
Še bolj strmo se vzpenja pot.
Grizem kolena in pazim na oznake. Pot se vije skozi gozd in bo prijetna v poletni vročini. No, tudi sedaj mi je vroče ko se vzpenjam, le ustavljam se ne. Takoj se čuti mraz.
Med ruševjem se pot malo položi, oddahnem se.
Pri tablah sem, za Stamare in Vajnež.
Stopim do koče na Hrašenski planini,
se malo razgledam naokoli in se vrnem na stezico.
Potka do Vajneža zaradi snega še nima rumenih oznak. No, snega ni več in kmalu nas bodo tudi do najvišjega vrha v občini Jesenice razveseljevale rumene table, pike in puščice.
Tokrat nimam namena na Vajnež.
Nekaj časa še ubiram pot po stezici, nato se usmerim čez Kamnitnik.
Pogledujem proti Malemu vrhu in proti Ridam.
Spustim se na potko, med ruševjem je še nekaj snega.
Kmalu gledam greben Skalaške, ki v novi pohodniški karti nima imena, le višino 1840....
Spodaj pa Ride, pot čez melišče. Veličasten je ta pogled in vedno mi je všeč.
Na začetku je videti nekaj snega, drugače izgleda kopna.
Nekdo je že šel pred menoj s kosmato bučko, vidim sledi. Hitro sem pri snegu. Prvega obidem pri drugem se malce zaplete, pomrznjen je in strmina je huda. Nataknem si dereze in počasi čez sneg.
Potem gre ob robu stezice kar dobro naprej.
Gledam kje sva lani z Marjano zalutale, ko sva hotele po bližnjici na Kamnitnik. Lepo je vidna ena stezica, po karti sodeč vodi na Srednjico, ne vem.
Srečujem ljudi, Avstrijci so. Tudi skupinica iz Predvora uživa čez melišče. Kratek klepet in gremo vsak v svojo smer.
Na koncu ruševja, si s pogledom na planino Seča privoščim malico.
Kar nekaj ljudi je prišlo čez pobočje od Belske planine.
Še do lovske koče stopim.
Razgledam se naokoli in potem se spustim skozi Medji dol, po planinski poti.
Nekaj časa je potka luštna, skozi bukov gozd je polna listja.
Mimo izvira potoka Javornik,
do odcepa za Rudno pot in Stamare je kolovoz hudo zmahan.
Še pogled na Trilobit in odseve hišk, ki se ogledujejo v vodi.
Na travniku poleg ceste se vidijo bele princeske, čakajo na občudovalce.
Po GPS je bilo krožno potepanje dolgo 10 km in nabralo se je za slabega tisočaka višincev.
Pohodniška karta Jesenice ima že prostor v mojem nahrbtniku, pride prav!
Glej naprej samo naprej,
tvoje sanje so brez mej,
ne dovoli da jih kdaj
spet izgubiš, spet izgubiš,
le pogumno glej naprej....
/Majda Petan iz pesmi - Glej naprej/
Ni komentarjev:
Objavite komentar