Na Tromejo - Peč malo drugače...
Tromeja bo naš današnji vzpon.
Nahrbtniki, krplje, vse v pričakovanju veliko novozapadlega snega. V Ratečah ga ni dosti več
Nahrbtniki, krplje, vse v pričakovanju veliko novozapadlega snega. V Ratečah ga ni dosti več
kot pri nas.
Vse je nekam zamegljeno, ko se vzpenjamo se debeli tudi snežna odeja.
Počasi se pokaže sonček izza zasneženih smrek. Veter rahlo pihlja in z vej se usipljejo snežni kristalčki.
Pri smerokazih za hitro ali daljšo pot, jo tokrat uberemo po cesti, kar se ne zgodi prav pogosto.
Razmišljamo, če smo že kdaj sploh šli, mnenja so različna. Pred nami je le smučina, snega pa vedno več in kmalu si nataknemo krplje. Pri odcepu dveh poti izberemo levo, ki vodi navzgor.
Pot se bolj položno vzpenja, občasno se kažejo Julijske Alpe. Vrhovi se kar vrstijo, razgledi so veliko lepši, kakor po hitri poti.
Stezica za nami postaja dobro uhojena, naše krplje pa vedno težje. Sneg se jih oprijemlje, delajo se cokle in korak je težak.
Razveselim se jasnine pred nami in odcepa za kočo Dreiländereck Hütte na smučišču. Vlečnica obratuje in smučarji se spuščajo po pobočju.
Kmalu zagledam streho koče pri oddajniku.
Še na vrh, tam so lepi razgledi po Koroški, smučišču.
Pri koči imamo počitek in nato spust v dolino.
Sestopamo po strmi poti, ki je že dobro uhojena od številnih obiskovalcev Tromeje.
Na ravnici nad travnikom jo zagledam, psičko kot moja Ira, le veliko mlajša.
Prijazna kosmata bučka je hitro pri meni in se dobrika za priboljšek. Z lastnikom malo poklepetava, kako redka je pasma Cairn terrier v Sloveniji.
Pa tako luštni, vzdržljivi kužki so, primerni za v hribe in mestne sprehode. Bolj se bližamo Ratečam več je sivine, gore le še občasno pokažejo svoje vrhove. Všeč mi je hoja s krpljami, tisti prijetni občutek na snegu in nasmeh do ušes.
Daljša pot se bolj položno vzpenja, je pa zato bistveno daljša po času in koraku. Za sprehode ob spogledovanju z vrhovi Julijcev, za lep izlet v naravo je to zelo primerna odločitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar