petek, 14. november 2025

Trupejevo poldne čez Blekovo planino

Trupejevo poldne čez Blekovo planino - eden najlepših karavanških kotičkov...
Gora je dobila ime po domačiji, ki stoji na avstrijski strani. Opoldne je bilo sonce gledajoč od kmetije ravno nad Trupejevim poldnevom in tako je dobila gora ime.
Peljemo se po gozdni cesti, ki vodi desno s ceste proti Korenskemu sedlu.. Na Železnici parkiramo.
Cesta je zasnežena in zima že dela zmedo botri jeseni. Hodimo po cesti in opazujem drevje, kako počasi izgublja pisano listje. Včasih se ob poti pokažejo lepi razgledi na Julijske Alpe. Na desno je naš odcep proti našemu izhodišču, pri koči na Blekovi planini.
Krasna planjava se odpre pred nami in sonce žari in riše čudovite figure. Velikokrat sem bila že tukaj z mojo bučko, sedaj pa le zvončka cingljata.
Pogled nazaj je čudovit. Naša četica se vzpenja in kmalu smo vsi na grebenu. Pri sosedih ni meglic. Krasen je pogled proti Dobraču.
Veseli obrazi izražajo zadovoljstvo in veselje nad pokrajino, lepo je.
Sneg. V daljavi se že opazi Trupejevo poldne, je pa še presneto daleč. Počasi se tudi pride. Baško jezero je na ogled, še viharnike slikam.
Planinska pot je včasih s kamenjem posuta, včasih je trata, kot puhek, kot juta in drugič je iz peska drseče melišče...
Koča na planini je lepa, ubiramo korake mimo nje. Prvi se že zagrizejo v strmino, meni je vedno luštno pri koči.
Pogled nazaj je čudovit. Nekaj časa se vzpenjamo po zlati preprogi macesnovih iglic in potem zopet po koreninah.
Gori doli nas vodi stezica. Včasih nas prestraši kakšen gozdni škrat, ki se nam uleže na potko. Pa kakšna ovira za razgibavanje je vedno dobrodošla.
Potka je pestra. Tudi nekaj skalovja je na poti in čudoviti utrinki, ki lepšajo pot. Veliko je mravljišč, tudi živih.
Pot nas vodi ravno po meji, lahko se srehajajmo po Avstriji ali Sloveniji. Pa je pri nas lepše in naši hribi so čudoviti.
Čudovita zimska idila in zopet prav čarobna jesen, pa še sonce se ves čas potepa z nami.
Včasih je rožnata trata, poljana, je drugič spet groba, kot njiva zorana, včasih je strma, navpična polžna, včasih vesela, živahna, otožna...
Dobrač in Ziljska dolina je na ogled. In še malo skalovja.
Na drugi strani se dviga Lepi vrh ali Bele peči, ki pa je dostopen le skozi rušje. So pa na vrhu čudoviti razgledi na vse konce. Križ je že bližje in prvi so kmalu tam.
Moj korak je zmeren, ni hiter in ne počasen. Tak, ki ustreza meni, da se najmanj utrudim. Trave so čudovite.
Veselje vlada na vrhu, tudi jaz sem vesela, že dve leti me ni bilo na Trupeju. In lepo se je zopet razgledati po vrhovih in obujati spomine. Res je lepo.
Fotografiram skupine, da bodo z nami uživali tudi tisti, ki niso zraven.
Še skupinsko dobimo in počasi se odpravimo proti sedlu Sedliču. Naredili bomo krožno pot in se vračamo čez travnike in mimo lovske koče.
Krasen je pogled proti Trupeju in križu, ki se blešči na vrhu. "Adijo", mu pomaham v slovo. Malo verjetno, da me pot še kdaj zanese na Trupeja.
Spuščamo se se skozi peščeno grapo in smo na Sedliču. Potem pa pričakovano zagledamo sneg. Potka je v senci in korak postane še bolj previden.
DSC08652.JPG"/>
Pravo zimsko vzdušje, zelo je lepo. Pa sem še oklevala naj grem, ker sem bila prejšnji dan za vodiča na Mavrinc. Iz Srednjega vrha se ne bi izšlo.
Pestra je naša pot, včasih tudi drseča. Fotkam zasnežene figure in uživam. Sonce pošilja zlate žarke na drevje, ki se razkazuje v zadnji lepoti te jeseni.
Še do lovske koče jo uberemo, na kratek počitek.
Veselo je tudi pri lovski koči.
Mali zasneženi navijači so ob poti in hitro smo pri Železnici in avtomobilih.
Po malem GPS smo prehodili slabih 7.00 km in naredili 424/429 višincev in spusta..
Krasen dan in čudovito potepanje, hvala za družbo in poslane slike. Lepo, lepo je bilo.
Včasih stopnice so, korenine, jeklenice in klini, še strah te ne mine.Je pot vseh poti, pot najlepša do raja, Po njej pridem, hodim in grem, le duša mi tamkaj ostaja./ Janez Medvešek- Planinska pot/
Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)