Sankaška - na prvi novemberski dan

Sankaška- na prvi novemberski dan...

Jesensko listje - Lepo škrlatno je drevo, ko hladen veter veje, v vseh barvah zažari jesen, a sivo je nebo.

Rada imam jesenske barve. Drevesa žarijo, po potkah so preproge odpadlega listja, ki skrivajo korenine.

Bratu prižgem svečko na grobu in se odpeljem naprej do Krpina. Razmišljam, naj grem po Lambergarjevi poti. Predolga bo. In se odločim za Sankaško.

Za gostiščem je stezica in čez mostiček jo uberem. Strmina mi že diha za vrat. Prehitevajo me in kmalu spravim vrhna oblačila v narbtnik. Presneto je vroče.

Hodim naprej in pogledujem nazaj. Meglica zastira pokrajino kakor jesenske vile, ki se poslavljajo od barvite pokrajine.

Večkrat se ustavim in opazujem lepoto, ki jo puščam za seboj. Sonce se še skriva, koprena se polagoma redči. Le malo še.

Dvigam se in občudujem. Motivi za dušo. Cerkvica sv. Petra se že vidi na grebenu. Pogled nazaj je čudovit. Stojim in gledam. Zvončka se oglašata, lepo mi je.

Pleče je zakrila sivina. Bližam se cerkvici. Gospa Milka prihaja. Prijazno jo pozdravim in prosim za ključ od cerkvice. Vedno je zaprta.

Znamenje slikam in kapelico spodaj. Potem fotografiram še gospo Milko in grem z njo po ključ.

Pa si ne opomorem z njim, nimam dovolj moči za odkleniti cerkev s tem velikim ključem. Prijazen domačin mi pomaga. Begunje spodaj so kot zasanjene, lepo.

Lepa je notranjost cerkve, polno je fresk in strop je čudovit.

Cerkev je postavljena 839 m visoko na razgledno gorsko sleme, ki se vzpenja proti Begunjščici. Grajena je v slogu pozne gotike in je znana predvsem po freskah slikarja Jerneja iz Loke. Nekoč je bila cilj romarskih, danes predvsem izletniških pohodnikov.

Sedanja stavba je bila pozidana ob koncu 15. in začetku 16. stoletja. Točna letnica njenega nastanka ni znana. Posvečena je bila leta 1523. Zgrajena je v poznogotskem slogu kranjsko-škofjeloških dvoranskih cerkva. Prvotno je bila cerkvena ladja ločena od zvonika. Šele v baroku so ju povezali z manjšo streho, zvonik pa povišali in mu na zahodni strani prizidali zaprto lopo z oknom. Današnji zid, ki obdaja cerkev, je bil v preteklosti veliko večji, saj je bil okrog cerkve tudi protiturški tabor.

Oltar, stene, strop, Marijin oltar vse si ogledam. Lepo skrbi gospa Milka za cerkev. Zahvalim se in odidem naprej.

Kmalu sem pri Sankaški koči. Pogledi v dolino so še vedno zastrti s tančico.

Jesensko listje, kam hitiš? Ujeli bi te radi, ko z vetrom rajaš in vrtiš kot zlato se kolo.

To potrebujem jesenske barve, tihe nežne, ki me božajo..

Še do lovske koče stopim, tudi tam je lepo. Vsedem se na klopco in malo prigriznem. Kmalu dobim družbo. Ljudje se vračajo s Smokuškega vrha in hitijo proti dolini.

Kmalu tudi sama odidem. Ko se spuščam proti Krpinu mi sonce dela družbo in pokrajina je še lepša. Krasen je pogled v dolino in krasen je pogled po prehojeni poti. Sonček je prišel v goste in mi risal na zeleno platno čudovite barve.

Po toplih barvah, razigrani naravi, po šelestenju listja in po vonju vetra začutim svoj najlepši letni čas./A.N./

Dobrča, Gače sta pred menoj. Počasi sestopam, pot je blatna in drseča. Veliko je obiskovalcev in teren je moker. Marjetice cvetije, drobne bele cvetke in zvončica krasi ograjo pri potoku.

Listki lebdijo v zraku in se vrtijo. Lepo mi je kot že dolgo ne.

Pri gostišču sem. Zlato obarvano drevo krasi dvorišče, ki je posuto z zlatniki. Narava je čudovita.

Ječijo veje in drhte brez pisane odeje, kako jih zebe brez kopren, ko pride k nam jesen. (Joseph Haydn)