Juliana trail - 10. etapa, Grahovo - Most na Soči...
Grahovo, železniška postaja je globoko v dolini.
Ovinkasta strma cesta ni kratka, da pridem do oznake za nadaljevanje Juliana trail.
Šla je duša, mirna in pobita,
kot gre senca čez polnočni kraj,
da sorodnega bi našla bitja
ali da stopila bi nazaj.
Pot me vodi mimo korita.
Zanimivi seniki so ob poti.
Nadaljujem po cesti naprej kot kažejo oznake. Pogledam na traso na telefonu, ni prav. Le začetek poti se ujema z zemljevidom. Spustim se nazaj do oznak. Tam je še ena ožja pot. Pri prijazni domačinki izvem, da se pot nadaljuje kar po cesti naprej. Pa sem spet prehodila nekaj strmine brez potrebe. Bolje je preveriti, kot narobe ubirati korake.
Potem pa vse do vasice Temljine ne pride v poštev telefonska trasa. Tam se zopet vključi pot. Hodim po oznakah, ki so kar pogoste. Osamljena kmetija Ravence, kosmata bučka Ark me pozdravlja. S hiške pride še gospa Irena in miri kuža. Sva hitro prijatelja, nekaj se vedno najde v mojem nahrbtniku. Hvala gospa Irena za prijazen klepet, sem doma opazila, da spremljate mojo J. T.
Užitek, stezica je posuta z suhim listjem. Šumi pod mojimi koraki, še kakšen list mi pade na glavo, božansko.
Gozd je zelo razgiban, gori doli. Irin zvonček prijetno cinglja. Med skalami je potrebno več pazljivosti, da ne stopim v kakšno luknjo.
Bližam se vasi Temljine. V ozadju sta obe Rodici, Šija pa Vogel. Peči jim pravijo, je rekla domačinka.
Le redkokdaj koga vidim zunaj. Malo hiš šteje vasica in spodaj so Kneže na ogled.
Spustim se po cesti do kapelice Device Marije, po domače.
Malo nižje so nekakšne svisli, tam si privoščim malico. Jesen je še vedno barvita.
Kratek odcep po cesti ali po stezici levo za hiško in pridem do naslednje oznake. Te vodijo čez pašne travnike in kar nekaj vrat je treba odpreti in zapreti.
Od koz do konja, vse se še pase. Kneža je spodaj in zgoraj opozorilo. Stezica je kar malo sitna.
Kamenje se valja pod listjem in korak je previden. Spodaj nadaljujem mimo lepe stavbe, z betonskim balkončkom in čez most..
Je pa zanimivo, kako se oči privadijo oznakam. Že od daleč jih opazim. Po cesti nad cerkvijo me vodijo oznake, ki so večinoma narisane na škarpah.
Korak za korakom po asfaltu. Kakšne štiri km, ali še več izvem od domačina. Predlaga mi, da naj na Stopcah uberem bližnjico do žel. postaje. Mimo O.Š. ali vrtca me vodi pot.
Ob cesti so table za Podmelec.
Vmes se povzpnem še do slapa Sopota, malo več časa rabim.
Ni dosti vodnat, kakšnih 63 m visoko pada in se na pregradi razprši, slapiči se zlivajo v tolmun.
Pa sem zopet na cesti, ki je zelo ovinkasta in se strmo vzpenja. Kot čez kakšen prelaz se mi zdi. Mimo razgledne točke grem, pa ni veliko za vid't.
Pred menoj je Hum.
In je z dušo romalo življenje.
Kam me vodiš, jo je vprašalo.
Ona ni čakala na vstajenje
in življenje je ugašalo...
Malo pred vasjo Ljubinj se cesta odcepi levo
in potem po desni navzgor, do razgledišča Senica. Dolg je vzpon, je pa lepo.
Pri odcepu dveh potk ni oznak. Po spodnji poti se nadaljuje do označene poti, za razglednik Senica.
Naravnost navzgor je kolovoz, ki pa se konča v robidovju. Tudi prehod skozi gozd tam ni možen. Trnova je ta pot mi gre na smeh, ko se prebijam nazaj. Poiščem pravo smer do razgledišča. Super razgledi, le prave svetlobe ni za fotografiranje.
Reka Soča se vije med hribčki,
Tolmin in okoliške vasi.
Na info tabli si ogledujem zanimivosti in primerjam z videnim v dolini.
Lep razglednik. Poiščem oznake za Juliana trail, Most na Soči. Spustim se na cesto, po kateri sem prišla in se nadaljuje po drugi strani v dolino.
Stezica je strma pod nogami pa listje. Steza preide v kolovoz poln možicev.
Še malo in spodaj vidim hiše. Oznake zopet vodijo desno.
Do domačink med travniki stopim, izvem, da je do Mosta na Soči in železniške postaje še skoraj uro hoda. Vprašam za bližnjico skozi Stopec.
Nadaljujem v obratno smer do lesene garaže. Tam so stopnice in potem po stezi levo.
Smeji se mi, itak bom drugič zopet hodila po isti poti in nadaljevala, kjer sem danes obrnila. Most na Soči, vlak ima zopet zamudo še daljšo kot zadnjič. Ne sekiram se, sedim na klopci in ga čakam. Srečna in vesela sem, dobro se je izteklo. Dolga in samotna je tudi 10. etapa, Juliana trail. Le hiš je malo več, vasice poživijo potepanje in cerkvice so kot okras na poti.
Po GPS sem prehodila slabih 20. 00 km in naredila okoli 930 m višincev.
Odmaknjene so te vasice, hiše posejane po obronkih. Življenje ubira svojo pot, če si v dolini ali kje visoko v hribih. Za vse je enako, enkrat je konec vsake poti.
Nadaljevanje etap bo glede prevozov težje. Lepo je bilo...
Šla je duša, tiha in pobita,
kot gre žalost čez polnočni gaj,
ki ne upa na jutranjo zarjo,
ampak stopa v srcu le s prevaro,.
Šla je duša, tiha in pobita,
šla je in ni mogla več nazaj...
/Srečko Kosovel- Romar pod goro/
Ni komentarjev:
Objavite komentar