četrtek, 22. april 2021

Mala Boncla

 Pa gremo, na Bonclo gremo.

 Povabim še Blanko in Marjano, pa da vidimo kako mi gre korak..

Sonce pomladi, veselje in smeh
imamo se radi se vidi v očeh,
sonce pomladi življenje budi
skrita ljubezen se v strast prelevi.

"Ne predaleč, ne predolgo in obrnite, če vas zapeče," mi svetuje moj prijazni terapevt, Nace.   Kratka pa sladka je ta turca in lepo je tam gori na razgledniku. 

Parkiramo Pri Žagi in se podamo po spodnji poti. Čez drugi mostiček in pri drugi tabli za Trilobit zavijemo desno. Kmalu se od kolovoza odcepi stezica levo.




 Zaplate snega so kar pogoste in mrzlo je kakor sredi zime. Stezica je včasih pokrita s snegom ali se malo izgubi. To nas ne moti, le na greben moramo priti. 





Strmina je kar dobra za predihat in kmalu so na desni vidne pečine Male Boncle, tudi Bavha so ji  včasih rekli. 

Sonček nas opazuje skozi debla. Posamezne kurice cvetijo in jetrnik se kaže pri kakšnem štoru.. Pomlad se počasi  prebija  in odganja mrzlo zimo.



Tudi Marjanin sonček nam sveti..

Greben in zadnji najbolj lušten del poti.


Sonce pomladi se z roso igra
pridi ukradi mi jutro srca,
sonce pomladi, naravo budi
barva poljane in klasje zlati..

 Najin grebenček, Ira. Že 10 let je  od  prvega  vzpona, sedaj pa le zvonček cinglja.  Marjana in Blanka sta spredaj, da ju lahko slikam, ko se vzpenjata. " Skale pod nogami in zajle za pokušino",  ju dražim. 





Lepo nam je, uživamo..

Vrh Male Boncle, 1131 metrov šteje v višino. 


Lep razglednik je to, nad Javorniškim Rovtom. Rada hodim sem gor, razgledi so čudoviti. Javornik, v ozadju Gorje, spodaj Javorniški Rovt z zaselki hiš in bazenom čudovite barve.




 Julijci, od Pokljuških gora do Vrtaškega Slemena, Belska planina, greben Struške, pa tudi  malo Srednice se vidi. Golica in Krvavka  sta še pod snegom. 


Kot se za  hribe spodobi si naredimo še malico in opazujemo v prijetnem sončku naše lepe gore. Le zelenja še ni, ki oznanja pomlad. Počasi se odpravimo nazaj. 


 Gremo kar naravnost in se po kolovozu spuščamo navzdol. Veliko je kamenja na poti in strmo se spušča. Pri zadnjem smerokazu za Trilobit se spustimo navzdol.

 Gremo še jezero pogledat. Začudeno gledamo tablo - "Ni prehoda, zastrupljeno" Vedno sva z Iro in tudi sama sem šla mimo hiše in poklepetala z gospodinjo, če je bila na verandi.  Grem naprej, Marjana in Blanka se obotavljata.  Slikam jezero in  HE, pa pride ven gospodinja. 


Nič kaj prijazno nas opozori, da je privat zemlja in ni prehoda. Lepo se ji opravičim v imenu vseh. Spreminjajo se ljudje, včasih je bila prijazna. Sedaj pa je verjetno  sita vseh obiskovalcev Trilobita in sprehajalcev okoli jezera. Potem še v HE nista hoteli, moji pohodnici. Spustimo se po cesti in konec veselja.  Po GPS smo hodile z malico vred 2.30 ure, prehodile dobre 3 km in naredile  okoli 240 m višincev. Slika prehojene poti je iz mojega zadnjega vzpona.


Lepo je bilo, počasi se daleč pride, upam..

Misli jesenske nimam vas rad
v srcu nosim pomlad,
ljubim, ne ljubim, vse naenkrat
v srcu nosim pomlad.   / iz pesmi Pepel in kri/

https://www.hribi.net/gora/mala_boncla_bavha/11/1264


2 komentarja:

  1. ja, žal več obiskovalcev pomeni tudi vse več nejevolje lastnikov zemljišč. Človeku tak neljub dogodek kar malo pokvari razpoloženje. Se mi zdi, da je takih dogodkov vse več.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, je kar malo manjše veselje, čeprav jih razumem. V teh dveh letih zapore je okoli jezera množica ljudi, ki so zelo različni.

    OdgovoriIzbriši