Oblački in meglice in bele princeske

Bele princeske me čakajo 

Na Golico grem. 

V maju je najlepše, ko cvetijo bele princeske pod Malo Golico. Vonjave se širijo na pobočje Krvavke, pa vse do sedla Suha.  Avto parkiram pri strani parkirišča, v Planini pod Golico.

Mimo Korlnovega rova grem in slapa Bašar. 

Torpedo je šel tod mimo, ta vikend.  Ogromno sledi in blato je povsod. Čevlji postajajo težki in drseči. V gozdu postane potka manj blatna in lažje hodim. Proti tovorni žičnici se povzpnem po stari potki, čez skalo. Potem pa nadaljujem po zimski, da malo popestrim  moje potepanje.

 Je zelo strma, dobro označena potka. Včasih  se malo ustavim, da se oddahnem.

 Za trenutek se malo poravna in zopet "na juriš", v strmino. Pogledujem skozi drevje, Golica se zakriva s sivino. " Je kar je", govorim na glas in nadaljujem pot.

Po skalah malo drsi od blata na čevljih.  Hitro sem čez.

Še nekaj rožic, alpska velesa cveti.

Za trenutek se pokaže še Triglav.  Imajo pa  čepice lepotci tam daleč.

 Še  malo gori, pa doli in zopet gori in sem pri klopci.  Tu se šele vidi moja nadaljnja pot.

 Vse  je sivo kamor pogledam.  Kati je pred kočo in mlada družinica s krasno kosmato bučko.

 Eros ga kličejo. 

Malo poklepetam, slikam Kati med vrati koče, za reklamo PD Jesenice..

 Ji obljubim, da še pridem in se podam sivini naproti.Vzpenjam se in gledam nazaj, koča se  izgublja v megli..

 Ubiram korake in pogledujem naokoli. Nekaj se dogaja, včasih se pokaže modrina neba. Za trenutke vidim vasice spodaj, pa se spet skrijejo. Je zanimivo.

 Pohodnica se spušča, ne ve, da narcise cvetijo pod Malo Golico. Saj res vsi govorijo, "na Golico  narcise gledat".  Usmerim jo po stezici, čez Krvavko. Malo okleva potem se odloči, da gre.   

 Nova vratca imajo pri električnem pastirju. 

Tudi vrh je ograjen.  Na Golici sem, 1836 metrov šteje v višino.  Zvezek je pisala ni.

Nič ne bo z gorami ostajajo skrite.

Nisem sama, na hitro pomalicam. Tudi mlada družinica je  prišla na vrh. 

 Ne zadržujem se dolgo, vedno več je ljudi. Odpravim se po grebenu in z luštno Štajerko fotografirava oblačke pri sosedih. Čudoviti kupčki smetane se valijo po nebu.

  Kratek klepet, razložim ji kje so narcise in krožna pot čez  Markeljnovo planino.  Od daleč pridejo pohodniki, na vrhu pa bore malo narcis. Še večkrat komu svetujem, če me vpraša.

Sama dobrota me je, he he. 

Prečim pobočja Krvavke,  vonjave se že širijo.

  Visoko pod Krvavko cvetijo letos bele princeske.  Veliko  je razcvetelih,  so pa še  popki med njimi. Pod Malo Golico jih je največ.  Fotkam na vse konce. Belo, povsod je belo, le Triglav se ne vidi.

 Pri smrečici sem, vedno se ustavim.

 Opazujem poljane in mislim na Iro, tam nekje med belimi princeskami... 

 Kimajoče glavice  se zibljejo v lahnem vetrcu in me pozdravljajo.

 Bučka moja, najine so te poti! 

Alpski kosmatinec,..

Prihajajo novi pohodniki,  odpravim se proti sedlu Suha. Zvonček prijetno cinglja, 

ko se pozibava v vetru. 

Povsod je polno belih cvetov.  Kje si Zvonka, daleč si doma. Narcise bodo vztrajale še ves teden,

 če ne bo prevroče.

Na sedlu je kar nekaj avtomobilov. Ubiram korake po cesti do oznake, za Markeljnovo planino.

Spustim se po stezici, lepa mi je ta pot. Gledam štor podoben bučki in  slišim" Majda". Dragica me kliče, bere moj blog.

 Lepo je srečati prijazne ljudi in malo poklepetati.  Že vidim rumena sončeca, cvetovi regrata žarijo, na Markeljnovi planini.

 Hitro jih naberem sto, za sirup.

Po bližnjici se spustim do ceste, čez Savske jame. Lepa je cesta in le malo ima jarkov. Lepša, kakor je bila zadnjič mimo Pristave.  Še na rovt stopim za staro hiško. Pa so narcise že odcvetele.

Po GPS sem prehodila  11.00 km, hodila dobrih 6.00 ur in naredila okoli 910 metrov višincev.

Pa sem zopet v Planini pod Golico in gledam Golico.

 Lepo je bilo..

Vremena in življenja pač ne moremo nadzorovati.

Lahko pa ga prilagodimo.

Če človek najde pozitiven pogled na svet,

je življenje drugačno

in svet je takoj lepši..

/Misel  pokojnega, Andreja Pečenka/

Opis poti- zimska pot