Nebesa - Nad Šitom glava ali Šitna glava...
Vrhovi nad Vršičem samevajo, mrzlo je.
Le malo avtomobilov je parkiranih. Še rokavice si nadenem. Stopam proti oznakam za Malo Mojstrovko.
Potko je ozaljšal sneg. Prva, rahlo zimska tura.
V začetnem skalnem delu pot ni najbolj primerna, za majhne kosmate bučke.
Spomnim se Ire, ko sva se vzpenjali na Šitno glavo. Pomagala sem ji čez vse prepreke navzgor in nazaj grede. Proti Grebencu postane bolj gruščasta.
Le malo stran od prehoda, se pot usmeri desno.
Ni označena, je pa polna možicev. Čez melišče in skalne skoke se sprehajam, po zasneženi poti. Prav prijetno je. Možicev je dovolj. Gledam greben, gledam nazaj, pa čez Vršič, povsod so krasni razgledi. Sonce je nad mano.
Gore počasi postajajo svetlejše, čudovite so: M. in V. Ponca, Oltar, Rokav, Škrlatica, Goličica, Rogljica, Dolkova špica. Spredaj vrh Vršiča.
Poštarski dom čepi za vrhom Vršiča. Za domom pa travnata Sovna glava, skrita pod Prisankom. Spodaj je Tičarjev dom.
Pristop na Šitno glavo ni težak, je pa vzdušje prav visokogorsko.
Ujamem deklico v objektiv, skrivnostno, tam v skalah Prisanka.
Grebenc je prav zanimiv in razbrazdano skalovje tudi.
V daljavi gledam Julijce: Kanjavec, Malo in Veliko Špičje, Plaski Vogel in še veliko drugih...
Kar stojim in gledam.
Še Krn se vidi, pa Trentski Pelc, Srebrnjak, Bavški Grintavec..
Na vrhu sem.
Zasneženi možici me pozdravijo. Tam za skalami sva iskali zavetje z mojo bučko, ko je veter hrumel naokoli.
Pred mano so stene Male Mojstrovke.
Povzpnem se na greben in gledam.
Nebesa!
Takih razgledov nad Vršičem še nisem imela. Na vse konce je čudovito. Ne vem kam naj se obračam, lepo je, zelo lepo. Lepota na vse strani: Mangart, Rateške Ponce, zadaj Gorjanski vrh, spredaj Slemenova špica,
Dobrač, Rateče, Tromeja. Čisto blizu je Visoka peč, Ciprnik, Vitranc.
Na drugi strani Male Pišnice pa zeleni greben od Prednjega Robičja do Mavrinca.
Dolge so Karavanke in travnata Vošca vedno izstopa.
Pa gore nad dolino Krnice: od Rigljice, Špika, Ponc, Škrlatice do Prisanka.
Spustim se za skale in naredim kratko malico. Gledam Malo Mojstrovko, iščem potko,
ki se pridruži Hanzovi.
Nato sestopim proti dolini. Spodaj je vse temačno.
Na snegu je že nekaj sledi. Le malo jih srečam..
Lepotci se kažejo vso pot.
Na prelazu Vršič sem. Še nekaj moram narediti.
Vrh Vršiča in Sovno glavo moram obiskati. Imela sem to pot v mislih, zadnji teden.
Pa si odšla Ira, prehitro.
.Kar po grebenu jo uberem. V začetku iščem travnate prehode. Potem nadaljujem po deloma skalnem terenu in melišču. Je kar pestro.
Še ovinek okoli ruševja in zagledam vrh Vršiča, 1737 metrov visoko.
Tudi tu so lepi razgledi. Veter je vse razpihal. Mraza ni več, nahrbtnik je vedno bolj poln.
Lepo se vidi stezica do prevala Vratic.
Na eni strani Šitna glava na drugi Prednje Robičje. Spredaj vrh Vršiča.
Poštarski dom je spodaj in spustim se do njega.
Trentski Pelc, Srebrnjak, Bavški Grintavec, so od tu še lepši za pogled.
Poštarski dom na Vršiču.
Nadaljujem zadaj po cesti, mimo Ajdovske deklice. S te strani je čisto blizu.
Od Prednjega Robičja do Škrbinjeka, zadaj Vošca.
Še na Sovno glavo se povzpnem, 1750 metrov visoko.
Mojstrovke so čudovite.
Pot na Prisank sameva.
Vračam se po cesti, mimo Tičarjevega doma.
Le enkrat sva se potepali po tej poti. Tam zadaj za Tičarjevim domom sva malo počakali. Bilo je zelo mrzlo. Veter je imel dirke po Vršiču, zeblo naju je, da sva se tresli. Tudi telefon ni delal, še fotoaparat je zmrznil.
Danes pa je lep, sončen dan. Pa sem jo bučka moja in tvoj zvonček mi dela družbo.
Po GPS sem prehodila dobrih 7 km, hodila s kratkim postankom 4.20 ure in naredila
okoli 670 m višincev.
Lepo je bilo!
Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem
kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem..
/Tone Pavček- Vprašanje/
Ni komentarjev:
Objavite komentar