Sneg in Tromeja, saj vem morala bi iti sama...
Ira že od jutra sedi poleg nahrbtnika in me gleda. Ne morem je pustiti doma, če ne bo šlo se pa obrneva. Pa dobro vem, da je povsod sneg pol metra ali še več. Itak se mi danes ljubi hoditi po snegu, bova šli pa bolj počasi. Še na črpalki napolnim gorivo, da ne ostaneva pri kakšni zapori na cesti. Hitro sva pri odcepu za Vršič. " Greva raje na Mavrinc, ne kar na Tromejo greva", premlevam v mislih najino potepanje. Je že tako kamor te vleče, te pač vleče. Krožišče delajo in peljem se naprej. Pristop v Rateče je iz druge strani. Novo korito bo v vaškem jedru, tam kjer običajno parkiramo.
Nekaj avtomobilov že stoji in pustim avto pri pošti. Nadaljujeva po cesti med hišami. Ob kraju so še ostanki snega.
Pa po kolovozu, lep dan se obeta in po cesti se dobro hodi.
Sonce se kaže med drevjem in Julijci v daljavi so lepo vidni.
Pri odcepu sva. Po daljši so le kratke sledi, nekdo se je hitro premislil. Po krajši skozi gozd
sta sledi dveh.
V začetku nama gre dobro, ni veliko snega.
Hodim pred Iro in ji s koraki ravnam stezico. Včasih gre kar po vrhu jo sneg drži. Opazujem gore,
še Triglav se vidi.
Višje sva vse več je snega. Včasih tudi z dodatki odpadlega listja, ki popestri belino.
Z drevja dobivam mokre pošiljke za vrat. Sneg se topi in pršeči slapovi se prožijo s smrek. Počasi napredujeva. Koraki pred nama ubirajo bližnjice, ki so prestrme za Iro. Gazim okoli ovinkov in ji teptam sneg. Tudi nekaj polomljenega vejevja je čez potko. Pri klopci sva in razmišljam, če je smiselno nadaljevati pot.
Še enajst ovinkov mislim, da je do koče. Vleče me naprej, všeč mi je sneg. Nadaljujeva po potki in ji pomagam čez večje grbine. Delam ji dobro stezico.
Uživam v razgledih na gore in snežne figure ob poti.
Kar naenkrat dolino pod Poncami zajame megla.
Hitro se dviga. Še to, tudi pred nama se ne kaže nič lepega. Skoraj pod vrhom sva in skozi drobne veje že vidim streho koče.
Še malo in sva pri hiški na Tromeji-Peči, 1508 metrov visokem vrhu, stičišču treh meja- Slovenije, Italije in Avstrije. Meglice se naju usmilijo in drugje nadaljujejo svojo pot.
Naprej proti vrhu ni sledi, če bi bila sama bi šla naprej tistih nekaj metrov. Z Iro pa ne morem, utrujena je. Snega je več kakor pol metra. Malo fotografiram naokoli.
Še Viš se vidi in Montaž, daleč seže pogled.
Premišljujem kako bova sestopili, tudi to je del poti. Kot nalašč sem pozabila doma Irino torbo, potem bi jo lahko vlekla po snegu, sem jo že.
Bo kar bo v dolino je treba.
Prve korake hodi po snegu, potem se spustiva po bližnjici, sneg jo drži.
Po potki so še večje luknje kakor pri vzponu, pohodniki se vzpenjajo in moja stezica je šla v nič. Sneg je vedno bolj mehak. Ne bo šlo z Iro, se sploh ne premakne pametna bučka. "Cunje ven pa Iro v ruzok", je edina možnost, ki mi ostane.
Ni se dosti branila. Težka je, kot bi imela robe za tri dni hribov. Me kar vleče nazaj nekaj časa, potem se hrbet privadi novega tovora. Probam po snegu naravnost navzdol, pa se mi preveč pogreza in se komaj spravim iz lukenj. Greva pa po potki in pred ovinki po bližnjicah. Večkrat tudi po riti, trpežne so hlače gre pa hitro. Na smeh mi gre saj je zabavno. Obenem pa se jezim sama nase saj sem vedela, da bo sneg. Še sreča, da imam obute "tibetke," ki se dobro prilegajo in se noga ne suče v njih. Težko se skobacam iz kakšne globoke luknje. Ira pa je čisto tiho tam zadaj, nič se ne pritožuje. Še fotko nama naredi prijazen pohodnik, malo pred smerokazi.
Dobro nama gre in nadaljujem še po cesti z Iro v nahrbtniku.
Še čez začetni blatni kolovoz jo nesem in pri hišah odložim nahrbtnik.
Še ven noče tako se ima lepo.
Drugič bo pa kar sama zlezla noter.
Po GPS sva prehodili dobrih 8,00 km, hodili s postankom pri hiški 5.10 ure in naredili
okoli 640 m višincev
No ja, Ira je hodila slabe tri ure, jaz dobrih pet. Poučno in zabavno, ni kaj!
"Dokler imaš nekoga,
ki te pozdravi, ko odhajaš
in te objame, ko se vrneš....
si srečen..."
/Eric Burdon/
Majda,
OdgovoriIzbrišisuper sta ! Ira vidno uživa zadaj :-), prihodnjič bo kar sama skočila v nahrbtnik, ko bo utrujena ali pa bo preveč snega. Tudi z mojo princesko sva že naletela na preglobok sneg in takrat sem jo nesel v naročju, ker sem imel premajhen nahrbtnik in sem bil brez vrečke, da bi vanjo pospravil stvari. Tudi v naročju se je imela prav fletno, prav nič se ni branila :)
Veliko lepega na potepih še naprej, midva !
Sigurno se je imela fajn, samo v naročju jo težje neseš. Sem jo že, ko jo je ugriznil pes, pa ni hotela v nahrbtnik. Moramo pač pomagati našim kosmatim bučkam. Saj nam vračajo vsak dan. Imejta se lepo v snegu in tudi tako.
Izbriši