petek, 15. september 2017

Rutarski Vršič, skrita gora nad dolino Belega potoka.


Po lovskih potkah skozi osamljeno dolino Belega potoka.

Rutarski Vršič, že dalj časa v mislih pa se vedno nekam odmakne.


 Začneva z Marjano pri železniškem mostu kolesarske steze - Lengar.


  Nadaljujeva desno mimo table TNP.  Prečiva prodišče in pred nama se pokaže lovska stezica.


 Lepo se vijuga v okljukah navzgor. Na razgledišču malo pokukava v dolino, ni kaj dosti videti.


Nadaljujeva po stezici mimo osamljene markacije.



  Kmalu sva pred hudournikom, previdno ga prečiva, skala je mokra in drseča.


 Potem pa zopet skozi gozd. Stezica je luštna in  se ves čas samo vzpenja.
 Že slišiva bučanje slapov Belega potoka, Skočniki. Ogledava si  jih od strani.


  Še  malo pa sva  nad njimi. Voda se preliva mimo skal in  hrumi po slapu navzdol.




  Levo na skali je možic, toda najina potka zavije desno mimo stare klopce.


Pot se še naprej strmo vzpenja, možici nama občasno delajo družbo.




 Še kakšna gobica se pokaže pa nimava časa za raziskovanje. Le tiste ob potki pobereva 
ko že greva mimo.



Za žejo je poskrbljeno.


 Stezica postaja manj  uhojena, ampak še vedno je sledljiva.



 Na levi se že kažejo v nebo štrleči Martuljški lepotci,  ugibava kje je najin Vršič.



 Proti zadnjemu,  še strmejšemu delu vzpona je potka mešana s gruščem.


 Pod vrhom naju pričaka  strma trava,  nevarna za zdrs. Nadaljujeva zelo previdno. 





 Na grebenu sva, prva ravnica na vsej poti in na desni  je skrit pogledom vrh Vršiča.




 Rutarski Vršič, 1699 metrov visok vrh, ki ločuje osamljeno dolino Belega potoka  in krnico Za Akom.  Vasice spodaj in vrhove, vse imava na ogled.











  Malo posediva in se vpiševa  v knjigo,  le 523 vpisov obiskovalcev je bilo v treh letih.


 Potem pa sestopiva po drugi strani v krnico Za Akom.



 Stezica se kar dobro sledi in kmalu sva na prodišču pod stenami Široke peči. Začetek ali za naju konec  poti  za Rutarski Vršič je označen z možicem.



Malo ugibava kje naj ubereva pot do bivaka III - Za Akom.  Marjana gre po prodišču jaz po gmajni.


Pa vidim nekaj, bivak  je samo ni pravi. Ves je v razsutem stanju.


Spustiva se po produ do skale z oznako PP,  tam v bližini je tudi  možic.



 Le malo stran  se vidi potka in markacija.



Potem pa  po stezicah bivaku naproti.





Spustiva se po potki, ki ima kar nekaj varoval za varen sestop.



Ni ravno za vsakega.  


Hitro se spuščava in kmalu sva pri manjši skali, odcep za Mahovje.


 Prečiva potok Martuljek, malo postojiva pred obeležji ponesrečenih  planincev in občudujeva  gore, ki kažejo svojo lepo podobo  za  Finžgarjevo kapelico.




 Mimo mame Lipe in sedem hčera  do brunarice pri Ingotu.





Za zaključek se spustiva še do Spodnjega Martuljškega. slapa.


 Nato po mostičkih in ob žuborenju vode do Penziona Špik.




 Tam imava parkiran en avto. Odpeljeva se do izhodišča poti pri žel. mostu do druzga avta.  Lahko bi naredile krožno  pot in  se po kolesarski vrnili na izhodišče. Pa naju preganja čas. 
Lep izlet po osamljenih  lovskih potkah. 
Po GPS sva prehodili 13,50 km, hodili  7.10 ur in naredili okoli 1100 višincev.


 Obiskovalci bolj poredko zaidejo v ta odmaknjen skrivnostni svet, samota je zagotovljena.

 Vse kar je vredno imeti,
je vredno tudi deliti..
/ Sri Chinmoy/

Ni komentarjev:

Objava komentarja