Na Brezje jaslice gledat

Na Brezje na kofetek in jaslice gledat....

Vsak človek ima svojo pot. In vsaka pot ima svoj pomen. Zato si moramo na svojih poteh vzeti čas, se ustaviti in pogledati, v katero smer nas peljejo. Tudi naše življenje je le kratko potovanje proti zadnjemu jutru.

Pogrešam potepanja in čakam toplejše čase. Zmeniva se z Blanko, da se dobiva v Radovljici.

Potem pa jo peš ubereva proti Brezjam. Prijetno potepanje, ubirava stranske poti. Krasni so razgledi na gore; Karavanke, pa Dobrča in proti Krvavcu. Znamenje je ob poti.

V Podvinu nekaj gradijo. Mimo lepe stare hiške naju vodi pot.

Na ogled se postavi Kriška gora, Tolsti vrh pa Storžič. Že dolgo me ni bilo tam. Sva že na Črnivcu.

Zvonik cerkve Marije Pomagaj na Brezjah se že vidi. Še malo in bova tam, tudi zvončka se oglašata.

Velika je cerkev Marije Pomagaj in poleg je kip - papeža Janeza Pavla.

Romarji iz vseh koncev se zbirajo tukaj. Slovensko Marijino narodno svetišče je to. Lepe so cerkve stare in novejše, rada jih gledam.

Najprej si ogledava jaslice v cerkvi, lepe so.

Potem si ogledava še zunanje.

Prižgeva še svečki in odideva na kofetek. Potem jo po isti poti ubirava nazaj.

Srečava žlahto, zbiratelja starih avtov. Z veseljem jih pokaže.

Malo poklepetamo in nadaljujeva proti Radovljici. Zopet občudujeva gore, krasne so..

Lepe so mi hiše in portali vrat. Cerkev se že vidi. Naravni pomol na katerem stoji stara Radovljica, zaključuje župnijska cerkev sv. Petra. Pred njo je čudovit trg z razstavo o razvoju mesta Radovljica.

Tja greva skozi podhod in prideva v staro mestno jedro.

Le še malo in sva pri cerkvi. Tudi tu si ogledava jaslice zunaj in v cerkvi sv. Petra.

Take ovčice smo imeli tudi mi, ko smo bili otroci. Lepo se je spominjati otroških dni in mame, ki smo jo spravljali ob živce.

Še skozi park greva. Blankin avtobus kmalu pripelje in moj tudi. Šolarjem dam prednost, jih je za cel avtobus. Počasi se prazni in kmalu sem doma. Uživali sva na poti in prehodili sva 13.00 km. Tudi to šteje.

Tudi v Gorjah v cerkvi sv. Jurija fotografiram jaslice, so nekaj posebnega.

Lepe so in najino potepanje tudi. Življenje je vedno zanimivo, neprevidljivo.

Pleče nad Begunjami

Na Pleče po Petrovi poti....

Naj gre popotnik hitreje ali počasneje, pot je vedno enako dolga../ Kitajska modrost/

Na plečati hrib se odpravim. Pleče me že dolgo mika in grem, nekaj novega zame.

Začnem v Begunjah in se mimo gasilskega doma odpravim proti koncu vasi.

Tam potka zavije čez travnike in v daljavi se pokažejo Julijci. Hodim naprej in se obračam nazaj.

Na Dobrči se svetlikajo sončni paneli, orlovo gnezdo se dokaj lepo vidi, če ga približam.

Kmalu sem pri oznakah, ključ za Petrovo pot. Je pa veliko stezic in vse vodijo do cerkvice sv. Petra na gori.

Sonček mi dela družbo krasen dan je. Veliko jih srečam, ki se že vračajo. Kapelica je že mimo in Milkina domačija tudi. Stol in Begunjščica sta na ogled, pa Pleče.

Vzpenjam se po vzletišču. Pogled v dolino je rahlo zamegljen.

Okoli Jelovice se vijejo tančice in Šmarna gora se izgublja v meglicah. Še malo in sem pri Sankaški koči.

Odprta je in obiskovalcev je kar nekaj. Nadaljujem v smeri Begunjščice. Vmes naredim še ovinek v levo na razgledno točko. Med drevjem se vidijo Jesenice, Mežakla, Stol in GBP. Še domače vasice lahko približam. Nadaljujem nazaj mimo hiške na kolovozno pot.

Pred mano je lovska koča, ki je vedno čudovita. In pri klopci so razgledi, da se kar ne morem odpraviti naprej.

Pot se strmo vzpenja. Razveseljuje me zasneženo resje in mali grmički posuti s snegom.

Veliko skupin mladih fantov srečam, me prav veseli."Živjo" jih pozdravljam. Malo je treba, da se srce razveseli in na obrazu nariše nasmeh. Uživam v zasneženem drevju in komaj čakam, da se tudi smreke odenejo v belo. Na levo je na deblu puščica za Smokuški vrh. Zvončka se prijetno oglašata..

Bližnjica za obračalaišče. Grem do gozdne ceste, po njej sem že sestopila v dolino. Je kar dolga. Naravnost je kolovoz, ki se spušča.

Na desno pa izgleda kot cesta. Nisem dobro pogledala in zaštrikam po kolovozu. Kmalu se obrnem se preveč strmo spušča, ni pravi.

Le kakšnih par metrov naprej od gozdne ceste se pokaže obračališče. In navzdol je kolovoz. Pod pobočjem grebena Pleče se vije.

Sneg je in nobenih stezic se ne vidi, v opisu poti jih je veliko. Grem kar po svoje in se zagrizem v breg.

Občasno se skozi drevje postavijo na ogled vrhovi Karavank. Hodim po grebenu levo in desno in se prerivam med mladimi smrečicami. Polno iglic je po meni.

Pod nogami se predira listje. Uživam, na otročje mi gre. Že malo prej vklopim GPS, da mi pokaže vrh. Potem se pomikam zopet po grebenu, vrh je označen le s ploščo, ki se v snegu ne vidi.

Pri starem viharniku se odpočijem in malo pomalicam. Ne vidim nikamor le drevje je pred mano.

Tudi s palicami ne zaznam plošče. Čisto malo mi manjka gledam na telefon. Skozi drevje vidim hiše in tu nekje je vrh.

Ko se pomikam že malo navzdol na drugo stran, sled prekrije vrh. Pa ga imam, Pleče 1131 metrov nmv. Na kolovoz se spuščam kar povpreg. Sonce se mi smeji skozi drevje in tudi meni gre na smeh.

Kmalu sem pri lovski koči in razgledi so še vedno čudoviti. Blejsko jezero je vso pot lepo na ogled. Pa blejski hribčki, otoček in grad na skali.

Veliko ljudi se je nabralo pri Sankaški in še kar prihajajo. Mimo domačije in kapelice se spustim in nekaj čas hodim po Petrovi poti. Jadralcem kar malo zavidam, lepo je poleteti.

Pri skali in križevem potu se spustim desno, vidi se lepa stezica.

Znanega domačina srečam, ki je zelo hiter. Kmalu ubiram korake čez travnike. Bratu nesem svečko na pokopališče in potem se vesela odpeljem proti Jesenicam. Po GPS sem prehodila 9.70 km in naredila 587/587 višincev in spusta.

Vsak hrib je mala zmaga, ki mi prinese zadovoljstvo..